Ko jebe je delo pisatelja Tomaža Kosmača, ki je izšlo pri Beletrini. Sedem kratkih zgodb, ščepcev življenja in spremna beseda izpod rok Petra Rezmana. To sestavlja Kosmačevo knjigo Ko jebe, ki se dotika zgodb iz robov družbe in jih približa bralcu. Ponovno je tu čar kratkih zgodb, ki ga sam obožujem in med branjem hkrati tudi sovražim. Hvalospevov o knjigi sem slišal precej in mnogi izmed njih so utemeljeni.
Ko jebe Tomaža Kosmača se ne sliši prav, čeprav je prav
Želel sem zgornji naslov, a nikakor ne bi šel skozi, ker se prebere povsem napačno. Kot pove Peter Rezman v spremni besedi: Kosmo je pisanje. In res je tako. Včasih bralec naleti na knjigo, ki dobesedno ne paše v njegovo trenutno počutje in stanje življenja. Sam sem takih knjig prebral že precej in se k njim vrnil čez nekaj let in v drugem obdobju življenja. Zato vem, da se bom k tej knjigi še vrnil, saj čutim, da se me ni v celoti dotaknila tako kot bi se me morala. Zavedam se, da sem nekaj let odstranjen od ciljnega bralca teh kratkih zgodb. Brez težav priznam, da mi niso bile enako všeč. Verjetno bi bilo precej čudno, če bi mi bile. Kljub razumevanju tega, da vsega ne razumem, je jasna kakovost pisanja in pripovedovanja. Ta živi za zdaj, ker danes je vedno, jutri nikoli.
Zbirka kratkih zgodb Ko jebe prinaša sedem novih zgodb Tomaža Kosmača. V njih avtor v svoji brezkompromisni maniri zajema neposredno iz življenja vse tisto, kar je vsakdanje in poznano, a brez filtra in sprenevedajoče vljudnosti.
Tomaž Kosmač pristno opisuje svoje življenje in ni ga strah vsega podati na pladnju. Take osebne pripovedi se še kako ceni. Ko bralec ve, da je dal avtor vso resnico iz sebe, mu ne preostane več prostora za dvome in se lahko v celoti vrže v zgodbo. Ker pa so to kratke zgodbe, se neprestano premikamo od Ljubljane do bližine Idrije, Češke in Makedonije. Največ pozornosti zavzema sedanjost, kar je po dolgem času prekrasno prebirati. Nič oziranja na preteklost in pogledovanja v prihodnost, ampak čemenje v sedanjosti. Nekaj lepega je v tem in to bi moral začutiti vsak bralec.
Ko jebe: Tomaž Kosmač, založba Beletrina, 180 strani.
Včasih rad ponavljam citat, da branje ustvarja radovednega in empatičnega človeka. Prav kilometrina branja mi je omogočila del te empatičnosti do likov in njihovih odločitev, a se istočasno zavedam, da bi jih lahko razumel in čutil bolje. H knjigi se bom vrnil čez nekaj let in če je ne bom razumel, se bom vrnil še čez nekaj let. Želim jo razumeti v večjem delu kot sem jo, ker vem, da v sebi skriva še marsikaj. Tem je veliko in zdi se mi, da je šlo veliko bolj za osebno pripoved kot pripovedovanje zgodbe, ki bi bila zajeta v celoti. Ko jebe je še vedno pristno branje in včasih je takih premalo. Nobenega zapleta in zaključka, ampak samo uživanje v sedanjosti. Tomažu Kosmaču je uspelo vrniti sedanjost.
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
