Knjižni nasveti za konec poletja: 8 zanimivih knjig

Od prvega izida enega najbolj branih romanov zadnjih let na Slovenskem mineva desetletje in zanimanje zanj verjetno še dolgo ne bo pojenjalo. Roman, za katerega je Drago Jančar prejel tretjega kresnika ter kresnika desetletja, bil pa je tudi finalist za kresnika vseh kresnikov, je na Slovenskem doživel več kot deset natisov in bil preveden že v šestindvajset jezikov. Nagrajen je bil tudi v tujini, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Istega leta je bil prav tako v Franciji nominiran še za nagrado femina, leto kasneje za poljsko nagrado angelus ter leta 2017 in 2018 za rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so ga ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne.

Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa kakav Benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni.

Od prvega izida enega najbolj branih romanov zadnjih let na Slovenskem mineva desetletje in zanimanje zanj verjetno še dolgo ne bo pojenjalo. Roman, za katerega je Drago Jančar prejel tretjega kresnika ter kresnika desetletja, bil pa je tudi finalist za kresnika vseh kresnikov, je na Slovenskem doživel več kot deset natisov in bil preveden že v šestindvajset jezikov. Nagrajen je bil tudi v tujini, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Istega leta je bil prav tako v Franciji nominiran še za nagrado femina, leto kasneje za poljsko nagrado angelus ter leta 2017 in 2018 za rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so ga ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne.

»Pozabite na Sally Rooney – to je najbolj vroča knjiga ta hip« so zapisali ob izdaji prvenca Coco Mellors pri Sunday Timesu, »Zvezdniški prvenec – pameten, pronicljiv in čudovito zabaven,« je knjigo napovedoval Evening Standard, na LitHubu pa so se navduševali nad atmosfero knjige, ki »spominja na zgodnje sezone nanizanke Punce«. Zasvojljiv, duhovit in ganljiv roman Britanke, ki živi v ZDA, je boleče iskrena ljubezenska zgodba mlade umetnice in nekoliko starejšega kreativca v hedonističnem New Yorku, mestu neskončnih priložnosti. Cleo grozi, da se bo morala posloviti od mesta svojih sanj. Ima 24 let, vsak večer je na drugi zabavi, študentska viza se ji izteka in denarja nima niti za cigarete.

Na silvestrovo ji naključno srečanje ponudi rešilno bilko v podobi Franka, 20 let starejšega uspešnega poslovneža, ki ji lahko ponudi varnost, po kateri hrepeni, ona pa njemu življenje, polno lepote, umetnosti in svobode. Brezglavo se zapleteta v romanco ter nato skočita v zakon in v svojo viharno orbito potegneta še svoje bližnje. Filmsko izpisana velemestna romanca z izjemnim poudarkom na dialogih je zgodba o tem, kako se lahko človeka resnično ljubita, čeprav se zdi, da nikakor ne sodita skupaj. Predvsem pa je to duhovita, a srce parajoča pripoved, polna bizarnih čudakov, almodovarskih obstrancev in hedonističnih izgubljencev, ki iščejo svoje mesto v svetu, se predajajo omamam, da bi zadovoljili temeljno potrebo, ki jo skušamo zadovoljiti prav vsi – ljubiti in biti ljubljen.

Malomeščanska biografija Constance Debré bi se lahko glasila: vnukinja prvega povojnega predsednika francoske vlade je doštudirala pravo, postala uspešna odvetnica, se poročila ter rodila sina. Vendar je to na prvi pogled urejeno, na že drugi pogled pa skrajno dolgočasno življenje zanjo postalo neznosno. Pri triinštiridesetih letih se je ločila, končala odvetniško kariero, si postrigla lase, postala pisateljica in zaživela kot lezbijka.

Kdo postane ženska, ki se ne uklanja več družbenim normam in malomeščanskim pričakovanjem? Kako hitro je iz družbene sredine potisnjena na njeno obrobje? Kaj lahko izgubi? Odgovor je vse, tudi otroka, saj je pripovedovalkin nekdanji mož sodišče prepričal, da v novih življenjskih okoliščinah ni več primerna mama. Sina ji je tako dovoljeno videti le enkrat vsakih štirinajst dni, na nadzorovanem obisku, ki traja eno uro. Constance Debré brez sentimentalnosti piše o izgubi in brez moraliziranja o krivici; njena preživetvena strategija postane askeza, sestavljena iz branja, pisanja, plavanja, cigaret in seksa, repeticija, ki ne vodi do odrešitve, temveč do precizne analize družbe, katere temine človek spozna šele, ko se znajde na njenem obrobju.

Zbrana kratka proza slovesno stopa med bralce sto let po smrti Franza Kafke. V tej veliki knjigi najdemo poleg znamenitih pripovedi, kot so Preobrazba, V kazenski koloniji, Sodba, Pred zakonom in Pismo očetu, tudi vsa druga, manj znana, a kljub temu intrigantna kratkoprozna besedila, ki jih avtor pogosto ni dokončal. Prvi del, »Preobrazba«, vsebuje tiste zgodbe, ki jih je pisatelj objavil v svojem življenju; med zadnjimi je bil Gladovalec, nepozabno ganljiva prispodoba umetnika in umetnosti.

Sanjsko vzdušje, ki gre z roko v roki s »pravniško« sintakso, nas omreži do te mere, da tudi bralci postanemo vidci, ki zremo preko plotu groteske, onkraj prispodobe, se poučimo iz prilik, prenašamo humorno trpkost in znamo ceniti daljnovidnost teh zgodb. Kafkovih pripovedi se drži ritualna resnobnost, kakor da se pred nami odvija sveti obred; obenem pa so prepojene s humorjem. Vanje je vtkano neko protislovno bistvo. Zato se še danes čudimo tem preroškim uvidom v absurdni položaj modernega človeka, ki jih pisatelj odstira brez kanca cinizma, in njegove junake vzamemo za svoje.

Biografija Grigorija Rasputina je monumentalno delo, ki dokončno razrešuje mit, v katerega je ovita ta zlovešča zgodovinska osebnost. Avtor z izjemno natančnostjo opisuje vsa obdobja Rasputinovega življenja od mladosti, obdobja romanj in prvih nastopov v vlogi duhovnega voditelja do uveljavitve na dvoru zadnjega ruskega carskega para, ki so jo spremljali čedalje večje zgražanje javnosti, ljubosumje v duhovniških krogih, spletke v državnem aparatu, podtikanje afer ter neprestane klevetniške gonje v časopisju, ki so iz Rasputina naredile simbol izprijenosti carskega režima in grešnega kozla za vse tegobe Rusije, pogrezajoče se v kaos prve svetovne vojne in revolucije.

Avtor se naslanja na izjemno obsežen aparat; navaja vse neštete razpoložljive vire o Rasputinu, od arhivskega materiala v arhivih in knjižnicah v Rusiji, Evropi in Ameriki do vseh doslej objavljenih Rasputinovih biografij in zapisov o njem. Smith je preučil vse omembe Rasputina v sodobnem ruskem tisku, desetine dnevniških zapisov, zapisnike cerkvenih konsistorijev, policijske zapisnike z zaslišanj, poročila agentov carske tajne policije Ohrane, ki so varovali in nadzirali Rasputina, zapisnike z zaslišanj po poskusu atentata nanj leta 1914 in po njegovem umoru, rezultate preiskave, ki jo je v zvezi z njim po njegovi smrti sprožila začasna vlada.

V izjemno privlačno in napeto napisanem besedilu najdemo med drugim prodorne analize stanja duha v Rusiji pred prvo svetovno vojno, opise delovanja cerkvene hierarhije in kvarjenja mehanizma carske države do dokončne izgube zaupanja vseh družbenih slojev v monarhijo.

Mateja Ratej, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, posveča pa se proučevanju mentalitet v času med svetovnima vojnama, se je v monografiji Rožengrunt lotila ženskega nasilja v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. V njej obravnava skoraj trideset primerov nasilja, ki ga kontekstualizira, analizira in razlaga. Avtorica Mateja Ratej je ob tem pojasnila: »Po pisanju politične biografije Antona Korošca je bil Rožengrunt, ki obravnava žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah, naravno nadaljevanje mojih raziskav medvojne slovenske družbe z večinskim kmečkim prebivalstvom. Kmečki delavci in delavke so bili najrevnejša kategorija slovenskega prebivalstva in slepa pega Koroščeve politike. Ker je tedanja strankarska politika opustila skrb za kmečki prekariat, se je ta v desetletju pred drugo svetovno vojno množično priključeval ilegalnemu komunističnemu gibanju, medtem ko je revne štajerske predele zajel val hitlerizma.« Delo ni le kronologija ali popis dejanj, temveč pretanjena študija, ki temelji na analizi kazenskih sodnih spisov, dopolnjenih z dodatnimi viri, kar je pripomoglo k ustvarjanju širše slike o kompleksnosti umorov in razlogov zanje – ti so seveda tudi družbeni, politični, socialni.

Avtorica Mateja Ratej je dodala še: »Presenetljivo so bile v tridesetih letih 20. stoletja v okoliščinah ekonomske krize, ki je pritiskala zlasti na kmeta, na področju mariborskega okrožnega sodišča protagonistke umorov ali ubojev zakonskih partnerjev v več kot šestdeset odstotkih ženske. V pogojih družbeno polno podprte patriarhalne podrejenosti ženskega spola so se lahko kmečke delavke osvobodile družbene, ekonomske, telesne in čustvene odvisnosti od svojih partnerjev, ki jo je utemeljeval obstoječi (katoliški) družbeni ustroj, edinole s skrajnim nasiljem za vsako ceno. Enako kot druge reči v zgodovini človeštva tudi zgodovina podrejenosti ženskega spola ni ne enoznačna ne črno-bela, ženska v njenem okviru pa nikoli ni samo žrtev, temveč zmeraj obenem tudi akterka. Pristati na tezo o ženski žrtvi per se pomeni ne le odvzeti dostojanstvo tisti polovici človeštva, iz katere se fizično rojevajo nove generacije ljudi, temveč pomeni ženski odvzeti tudi človeško naravo.« Še eno delo, ki razkriva pozabljene zgodbe, ki so še kako pomembne za razumevanje naše družbene preteklosti in sedanjosti.