Roman Na sončni strani, napisan s strani Iva Andrića, je dokaz, da nas jugoslovanska literarna legenda razvaja tudi leta po svoji smrti. Posthumen izid knjige, ki jo je Andrić napisal, ko je bila njegova kariera še na samem začetku. Roman je rekonstrukcija njegovih beležk, ki so se našle pred leti in jih je fantastično uredila Žaneta Đukić Perišić, v slovenščino pa še boljše prevedla Mateja Komel Snoj.
Ivo Andrić: Kuga, prevedla Mateja Komel Snoj, založba Beletrina, 234 strani.
Svoboda tudi za rešetkami
Zgodba sledi mlademu Galusu, ki se po kratkem obisku Trsta nič hudega sluteč znajde v tržaškem zaporu. Skozi njegovo perspektivo gledamo na zaporniški vsakdan in komunikacijo z ostalimi jetniki. Ker več vsebine ne želim izdati, bi preskočil kar na samo recenzijo romana.
Vemo, da je Andrić kot svetovno cenjen avtor, deloval v mnogih evropskih mestih. Med njimi je bil tudi Trst, ki se tokrat posveti in nato upepeli pod peresom enega največjih avtorjev vseh časov. Knjiga je sestavljena iz sedmih delov, ki se brez težav lahko berejo kot čisto samostojna poglavja. Tome Galus je lik, ki ga podrobneje spoznamo in občutimo jetniško izkušnjo. Preko njega čutimo samoto jetniških celic in opazujemo tavanje misli v osamljenosti.
Poznavalci avtorja pravijo, da je to eden njegovih najbolj osebnih romanov, ki prav iz tega razloga ni bil izdan v času njegovega življenja. Da je bil Andrić svoj čas zaprt v zaporu ni nobena skrivnost in tako dobimo skozi prebrane strani tudi fragmente njegovega življenja v zaporu. Dogajanje je postavljeno v trideseta leta prejšnjega stoletja in Andrić potiho, a vztrajno v roman umesti tudi prve sledi velikega rajha, a te ideje ne razvija naprej.
Slovencem veliko bližje kot ostali romani
Posebej zanimivo za Slovence je brati o Trstu, ki pri nas vedno vzbudi določeno konotacijo. Pozitivno ali negativno, čisto vseeno je, saj nam to nekoč mogočno mesto približa na bolj osebno raven. Da pa to ni edina povezava, k lahko Slovence zasrbi pod nosom, je tu še antagonist, ki je Slovenec, a ne prikazuje Slovencev nasploh, temveč le človeško naravo. Predvsem tistih, ki se v zaporu niso znašli ponesreči in so v srcu slabi ljudje.
Z novim prevodom Andrićevega romana le potrjujemo nesmrtnost avtorja, ki bo za vedno zapisan na platnice knjig. Z romanom pa ugotavljamo, s kakšno lahkotnostjo se človek lahko počuti svobodnega in kako malo je potrebno, da v stiski najdeš odrešitev in svobodo samo.
Urednik portala Student.si