Lani je Cankarjevo nagrado prejel Gašper Kralj za roman Škrbine. Njegovo spretno vijuganje v času in prostoru je navdušilo žirijo, saj gre za zgodbo, ki povezuje Slovenijo in Katalonijo, skače pa tudi v Prago in na Dunaj.
Letošnji fokus žirije je po besedah Alenke Koron usmerjen v iskanje izvirnih in nekonvencionalnih del, ki so vsaka v svojem žanru tematsko razsežna in jih obravnavajo kot pomemben prispevek k slovenski literaturi. Pesniško in dramsko delo sta feministično obarvani, medtem ko se prozno posveča raziskovanju spomina na vojno.
Nina Dragičević – To telo, pokončno
To telo, pokončno je bila lanska prejemnica Jenkove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Za Cankarjevo nagrado se poteguje s svojo neobičajno poezijo, ki po oceni Martine Potisk izstopa iz okvirov konvencionalnosti z liričnim lomljenjem, odlamljanjem dikcije in latentnim barvanjem govora s pomenljivimi predahi. Skozi žensko telo avtorica raziskuje položaj žensk v družbi.
Takoj ko rečemo, da je tema knjige telo, postane tema te knjige vse ostalo, vsa družba, ves svet. Telo kot točno določen pojav subjekta je namreč točno določen ravno skozi stik in razmerje s svetom, pa najsi gre za mikro vsakdanje dogodke ali strukturne postavitve sveta oziroma neke družbe. Telo ni samostojen objekt.
Simona Semenič – Tri igre za punce
Tri igre za punce so tri dramska dela, ki obravnavajo žensko vprašanje. Prvo nosi naslov Ti si čudež in paralelizira zgodbe različnih žensk; mlade bolnice, zdravnice, medicinske sestre in delavk v klavnici. Drugo Ni to to se igra predvsem z metateatralnostjo, ki sicer ni nič novega, saj so z njo začeli že v popularnem gledališču baroka. Zadnja drama Lepe vide lepo gorijo pa obišče temo čarovnic in inkvizicije na blazen, hektičen in prevprašujoč način. Govorimo o zbirki idej, ki provocirajo naše možgane in nas silijo k razmisleku ter kritiki družbe. K redefiniranju ženske spolne vloge ter stereotipov, ki so ji pripisani. K iskanju ženskega glasu ali zgolj odpiranju prostora, kjer bo lahko slišan.
Dušan Šarotar – Zvezdna karta
Dušan Šarotar se je v svojem romanu lotil rekonstrukcije zgodbe judovskega trgovca Franja Schwarza in Rozike Hahn. Franjo preživi prisilno delo na Madžarskem, njegovo ženo in njunega sina pa dočaka žalosten konec v koncentracijskem taborišču. Njuno redkobesednost spremlja subjektivna pripoved polna senzoričnih spominov, vtisov in predmetov, ki soustvarjajo zgodbo. Avtorju jo pripoveduje služkinja Žalna ter ob tem slika podobo prekmurskih judov med drugo svetovno vojno. Ob tem gre poudariti, da delo ni »zgodovinska freska« takratnega časa, temveč »zgodba o dobrih ljudeh, ki jih ni več«. Te vrste naracije so se poslužili tudi mnogi drugi avtorji literature holokavsta, še posebno tisti, ki so zapisovali lastne zgodbe, da bi razbili statistiko in svojo zgodbo približali ljudem. V načinu pripovedi in igri spominov nas po drugi strani delo morda spominja na Makine-ov Francoski testament s svojo megleno plovbo med spomini in pomenljivimi tišinami.
Nominiranci so bili razglašeni sredi aprila, nagrajenec pa bo znan 8. maja. Nagrado podeljujejo Slovenski center Pen, SAZU, ZRC SAZU in Univerza v Ljubljani z Občino Vrhnika. Vredna bo predvidoma 10 tisoč evrov.
Novinar
