Prvenec nemške avtorice Bettine Wilpert z naslovom Kar se nam ne dogaja nam pokaže tisto, kar se dogaja prevečkrat. Zgodba o Anni, ki je bila posiljena, in Jonnasu, ki pravi, da je na to pristala. V sicer dokaj majhni in kratki rožnati knjigi se skrivajo odgovori na mnoga vprašanja, ki se porajajo mnogim, ki k sreči niso blizu tematike. Naiven in študentski začetek, resna sredina ter posledica in konec kot ga vidimo prevečkrat, a nas vedno preseka na pol.
Kar se nam ne dogaja
Bettina Wilpert je s svojim prvencem dobila večje število literarnih nagrad. Običajnega bralca ne bodo zanimale, a za tiste, ki nekaj dajo na to, bo to velik pomen. Za obe različici bralca pa bo pomembna vsebina knjige. Knjiga ob pravem času, s pravo tematiko in izredno kakovostjo. Vsebina bralca zbada z etičnim vprašanjem komu verjeti in v kakšni meri bo verjel. Odgovor mnogo kasneje postane veliko bolj jasen.
Bettina Wilpert: Kar se nam ne dogaja, več prevajalcev, založba Beletrina, 152 strani.
Anna in Jonas si sprva nista všeč, a ju združi pogovor o literaturi. Le kdo od nas si še ni zaželel, da bi svojo boljšo polovico spoznal med pogovorom o knjigah? To ni pomembno, a je vseeno trik avtorice, da resno začutimo njuno povezavo. Rekel bi celo, da je njen največji trik ta, da posiljevalca ne zaklene v stereotipno kletko negativca. V glavo mu vnese pamet, razum, simpatičnost in obžalovanje. A del tega pride v veljavo kasneje. Pred tem se zgodi nekaj študentskega in mladega življenja na zabavi, ki predstavlja življenje v izi. Noč se spremeni, ko Ana kasneje pove, da jo je Jonas posilil. On po drugi strani pravi, da je bil seks sporazumen. Sledijo tožba, birokracija, podpora, izgon, žalovanje, odziv okolice in njune misli.
Trik, o katerem sem govoril, pride kasneje, saj se nam prav zaradi Jonasove osebnosti zdi, da se mu je zgodila krivica. Naše dozdevanje pa vodi preprosti: »Kaj pa če ni bilo res?« Med branjem se tako lahko tepemo po glavi ali zabijamo z glavo kar v zid, ko želimo ugotoviti, kaj je res ali ne. Spoznamo, da je bilo posilstvo resnično. Branje knjige bi lahko povezovali s tistimi testi osebnosti, ko nekaj strani kljukamo odgovore na vprašanja in na koncu izvemo, katera osebnost smo. Tu sicer nič ne kljukamo, le v mislih se sprašujemo, kaj bi, če bi se to zgodilo. Nekaj strani smo močno na strani Ane in nato nekaj strani čutimo Jonasovo žalost. Smo zaradi tega slabi ljudje, ker na koncu ugotovimo, da nam je bilo žal za posiljevalca? Težko je odgovoriti, ker je težko iz dogajanja razbrati, kaj je res.
V le 152 straneh nam avtorica dobesedno nariše spopadanje družbe s posilstvom. Ne s samim posilstvom direktno, ampak kaj to sproži v družbi in okolici. Neznanje soočanja s tem dogodkom in nezmožnost empatije družbe, ki še ne dojema kako močne posledice to pusti. Naj si bo podporna skupina, prisotnost medijev, gledanje postrani, izločanje iz družbe, zahrbtnost ali kar koli drugega. Dobimo vprašanja, ampak odgovorov nanje ne v vseh primerih. Ker jih ne bomo dobili iz knjige. Dobimo jih iz nas samih in našega dojemanja posilstva, posiljevalca in žrtve. Del družbe je del sestavljanke, ki pa nam že počasi ponudi odgovor na to.
Kar se dogaja
Kar se nam ne dogaja je knjiga, ki bo za bralca predstavljala prelomno točko v življenju. Bomo izbrali stran? Bomo nekje v sredini? Bomo tiho in le opazovali? Težka knjiga, ki je fantastična v svoji tematiki in pogledu na to, kar opisuje. Ker pa smo že govorili o testih, je tu test za dotičnega bralca (nisem zastonj rekel, da je knjiga k meni prišla ob pravem času). Poglej sliko in si na vprašanje odgovori sam pri sebi. Kaj se ti zdi narobe pri zapisu in kakšna oseba moraš biti, da po besedi posilstvo dopišeš ki je sicer in ga s tem delno opravičuješ?
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
