Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih je podnaslov knjige Priročnik za izgnance avtorja Veliborja Čolića. Begunec vojne v Bosni se odpravi v Francijo z velikimi sanjami, raztrgano obleko in umazanimi rokami. Njegova duša je čista, njegovi spomini pa krvavi in nikakor podobni ugledu Francije. V knjigi spoznamo preteklost avtorja, ki danes velja za izjemno uspešnega, a pot do uspeha je bila vse prej kot lahka.
Priročnik za izgnance Veliborja Čolića
Živi v državi, ki ni njegova domovina. Govori jezik, ki ga njegova okolica ne razume. Piše besede, ki jih okoliški bralci ne morejo prebrati. Velibor Čolić nam opiše izkušnjo begunstva v Franciji. Kako se spopasti z osamljenostjo bivanja v državi, kjer nisi doma in se tako niti ne počutiš? Prišleki, ki jih spozna na svoji poti, se s tem spopadajo na vse mogoče načine, ki bi padli na pamet prav vsakemu izmed nas. Vseeno pa se sam s svojimi tegobami spopada na svoje načine, ki pa ga pripeljejo do naslednje točke. Ta točka velikokrat ni cilj, a je vsekakor pot v pravo smer. In branje knjige je korak v pravo smer tudi za bralca, ki največkrat stoji na drugi strani tega dogajanja.
Velibor Čolić: Priročnik za izgnance, prevedla Ana Barič Moder, 168 strani, založba Goga.
Marsikdo je begunec, a večkrat smo mi tisti, ki begunca sprejmemo. Tu se lahko bralcu porodi vprašanje o težavnosti bivanja v deželi, kjer ni domačega jezika, kulture, občutka in smisla pripadnosti. Z dobršno mero empatije si za nekaj prebranih strani lahko zamislimo, kako je bilo njemu in ostalim, ki so bežali pred vojno. Lahko si ob zaprtju knjige zamislimo, kako je tistim, ki zadnja leta bežijo pred vojno in jih čaka vse kaj drugega, kot je čakalo Čolića v Franciji.
Branje, ki spodbuja miselni proces
Za mnoge bralce pa te empatije oziroma končne misli ne bo in tudi to je v redu. Saj ne, da nam lik mladega avtorja pomaga pri tem, da bi čutili njegovo stisko. Neprestano zaljubljanje v mesto, dekleta in jezik so zelo prisrčni, a marsikdo v današnjih časih tega ne doživlja. Lahko pa, da je glavni cilj knjige prav ta, da ne vzamemo vsega preveč resno, tudi ko to od nas zahtevata družba in čas. Sprostimo se in vdihnimo. Poglejmo naokoli in se zaljubimo, zaljubimo v arhitekturo, knjigo v izložbi, turističnega vodiča ali veterinarko, ki pregleduje našo mačko. Za koga čudni primeri, a za nekega begunca so to morda trenutki, ki jih ne bo nikoli imel. V večini primerov pa mu ti trenutki ne bodo predstavljali veliko, saj jih ne bo imel s kom deliti.
Kakšno vlogo tu igramo mi? Ta odločitev čaka vsakega izmed nas in vsakega bralca, ki bo v knjigi Priročnik za izgnance morda videl, kako bi sam napisal knjigo z dejanskimi nasveti. Kako bi torej izgledal tvoj priročnik za begunce, če bi ga napisal za mladega moškega iz Sirije, ki je v bombardiranju izgubil ženo in dve hčerki?
Recenzijo nam je omogočila založba Goga.
Urednik portala Student.si
