Lansko leto, med največjo paniko ob vzponu umetne inteligence v obliki ChatGPT-ja in podobnih LLM-jev, se je tudi priznani slovenski pisatelj Lev Detela lotil tematike po svoje – z znanstvenofantastično srhljivko in kriminalko Inštitut za vzporedne vede.
Kdo je Lev Detela?
Detela je avtor več kot petdesetih leposlovnih knjig v slovenskem in nemškem jeziku ter v prevodih v romunščino in hrvaščino, pesnik, prozaist, dramatik, esejist, prevajalec in kulturni poročevalec v slovenskih, nemških, avstrijskih in švicarskih revijah, časopisih in radijskih oddajah. Med drugim je član Društva slovenskih pisateljev, Avstrijskega PEN – kluba, Društva slovenskih pisateljev, prevajalcev in publicistov v Avstriji in avstrijskega literarnega združenja PODIUM. Že od leta 1960 živi v Avstriji, večinoma na Dunaju, kjer izdaja revijo za mednarodno literaturo LOG.
Inštitut za vzporedne vede
V Inštitutu za vzporedne vede sledimo zgodbi Primoža Robide, ki išče svojega brata Andreja. Povest je deloma pisana kot dnevnik, iz česar vidimo, da se doganje odvije v mesecu in pol. Druga polovica je pisana v sedanjiku, kot da se Primožu stvari dogajajo tukaj in zdaj in vse naenkrat kot v sanjah, ali bolje, v vzporednih svetovih.
Med iskanjem brata, Primoža zanese v manjši kraj brez imena, kjer se nahaja Inštitut za vzporedne vede, ki ga vodi njun prijatelj iz mladosti profesor Maksimiljan Rakovec. Izkaže se, da so Rakovec in njegovi sodelavci (med katerimi je bil tudi zdaj pogrešani Andrej Robida) tehnofanatiki, ki želijo spremeniti ali odstraniti človeštvo in ga nadomestiti z mislečimi roboti oz. umetno inteligenco. V njihovem novem svetu ne bo prostora za nasilje, zavist, pohlep, agresivno telesno slo, vendar hkrati tudi ne za ljubezen, umetnost in čustvovanje. Sanjajo o popolnoma racionalnem svetu, ki bo, kot se piše na časopisnih straneh »bistveno povečal gospodarsko proizvodnjo in učinkovitost bruto socialne produkcije«.
Primožev prihod v ta siv kraj sredi deževnega in meglenega oktobra sovpade s pojavljanjem skrivnostnih umorov, ki se mu zdijo tako ali drugače povezani z Inštitutom. Kot prišlek seveda pade pod drobnogled policije, katere obraz sta sumničavi inšpektor Sok in njegov jeznoriti pomočnik Dobrila. Izkaže se tudi, da je Primož na las podoben bratu Andreju, kar situacijo še bolj zaplete. Pojavijo se namreč fotografije, na katerih naj bi bil on, še preden je sploh prišel v Sokovo mestece. Sumljivo …
Andrej Robida je fizik, ki je kratek čas sodeloval z Rakovcem preden sta s sodelavko in ljubimko Tamaro Map iz Inštituta ukradla pomembne načrte in se takorekoč vdrla v zemljo. Izkaže se, da sta poskušala načrte prodati Arabcem, Kitajcem ali Severni Koreji, česar posledica je krvava sled umorov v tem zakotnem kraju.
Zgodba se konča z uporom robotov nastanjenih v Rakovčevem inštitutu in smrtjo večine sodelavcev ter Primoževim pobegom pred psihiatrično bolnišnico, saj se njegovo mentalno stanje tekom zgodbe venomer slabša.
O delu
Delo nam da misliti o potencialno škodljivi uporabi umetne inteligence, pa je če ta hotna ali ne. Kako se sanje o boljšem svetu lahko sprevržejo v distopijo in kako se človek z nekaterimi stvarmi ne bi smel igrati.
Primoževo neumorno iskanje Andreja dokazuje moč družine ne glede na vse. Tekom zgodbe izvemo, da si Primož in Andrej nista najbolj blizu, med zadnjim snidenjem ga je Andrej celo udaril, vendar to ni pomembno, še vedno je njegov brat.
Sumničava policija Primoža ves čas drži med dvema ognjema: hoče se jim izpovedati glede profesorja Rakovca, hkrati pa želi najprej od njega zvedeti več o svojem bratu. Stalna zasliševanja in podtikanje dokazov načnejo Primoževo psiho do te točke, da bi moral v bolnišnico. Spomni nas na Camusovega Tujca.
Povprečna in dolgočasna knjiga?
Kljub vsem lepim besedam in nekaj dobrim recenzijam v medijih, je knjiga dolgočasna in po mojem mnenju boleče povprečna. Kljub temu, da na zadnjih straneh naletimo na kratek komentar dela, kjer neki J. T. Leva Detelo kuje v zvezde in pravi, da je mojstrsko združil elemente znanstvene fantastike, grozljivk in pustolovskih romanov ter jih spretno vključil v kalup kriminalnega romana, sam tega ne vidim. Prepletanje tematik iskanja izgubljenega družinskega člana, strahu pred umetno inteligenco, sumničave in nepravične policije ter poseganja v vzporedne svetove je le površinsko.
Zgodba je sestavljena iz generičnih elementov srhljive znanstvene fantastike: genij, ki hoče zradirati človeštvo s tehnologijo; neetični poskusi na živalih in ljudeh; upor robotov; nevednost oblasti, kaj se dogaja za vrati Inštituta; upornik, ki izda zlobnega genija za lastno korist; glavni junak je zaskrbljeni umetnik … in morda sem še kaj pozabil. Ne vem, ali so se drugi kritiki že sploh kdaj srečali z znanstveno fantastiko, vendar zlobni geniji in upor umetne inteligence, danes niso več drugega kot klišeji.
Čisto na kratko še o vzporednih svetovih, ki jih napoveduje naslov knjige. Primož se večinoma potaplja v njih kadar sanja oz. ima nočne more. Poglavja ki opisujejo njegova videnja vzporednih svetov, so popolnoma nezapomnljiva in brez učinka na zgodbo. Morda pa je njihov namen le omračiti sceno. Ena sama epizoda serije Westworld nosi več teže, kot vsi vzporedni svetovi v Detelovem delu.
Zdi se, da je pisatelj želel preveč naenkrat. Zgodba bi lahko bila prava kriminalka, a jo zasenčijo dolgi monologi Rakovca o boljšem svetu, lahko bi bila prava znanstvena fantastika, pa ji preveč prostora zasedejo policijska zasliševanja Primoža. Lahko bi bila odličen povod za razmislek o dobrih in slabih plateh umetne inteligence vendar je slednja z Rakovcem na čelu prikazana izključno v slabi luči.
Prav ironično je delo toličkaj inovativno, kot da ga je napisala umetna inteligenca.
Novinar
