Karina Sainz Borgo se je iz Venezuele preselila v Španijo. V Venezueli se je posvečala kulturnim reportažam, ki tudi v njenem prvencu igrajo veliko vlogo. Hči Španke nas povleče v mesto Caracas, ki je postalo pravi pekel.
Hči Španke kot zgodba begunke, ki želi nazaj
Caracaška učiteljica Adelaida Falcon umre po hudi bolezni. Njena 38-letna hčerka Adelaida ostane sama v mestu, prežetem z nasiljem, ki uravna dnevni ritem življenja. Kmalu po pogrebu ugotovi, da je njeno stanovanje prevzela skupina neznanih žensk po navodilih Maršalke. Čeprav trka na sosedina vrata, da bi dobila nekaj odgovorov, vrata ostanejo nema …
Zgodba se vrti okoli hčere, ki je ravnokar izgubila mamo, sama pa živi v mestu, ki ga prežemajo nasilje, izgredi in groza. Kot pravi sama, ni pogumna, čeprav so ji pogum pripisovali vsi. Zlomljena Adelaida ni superjunakinja, ki bi vsak korak storila s ponosom in visoko moralo, ampak je »le« navadna oseba. S tem ni popolnoma nič drugačna, kvečjemu obratno. Nanjo se lahko z lahkoto navežemo in vidimo njen svet skozi njene oči.
Karin Sainz Borgo: Hči Španke, prevedel Jaka Andrej Vojevec, založba Vida, 222 strani.
Hči migrantke, ki je odšla v Venezuelo za lepšim življenjem, si zdaj močno želi, da bi odšla nazaj v Evropo po lepše življenje. A stvari so se hitro obrnile in to nam avtorica v knjigi tudi prikaže na primer z lepljenjem oken, da skozi nebi prišel plin iz ulice, kjer so protesti in izgredi, kar se nam zdi nepredstavljivo. Zgodba je veliko boljša v trenutkih, ko je Adelaide prepuščena sami sebi. Ko se sooča s strahom, trpljenjem, brezupom in išče tisti košček upanja za pobeg iz revščine.
Skrb zase, ko ostaneš brez vsega
Karina Sainz Borgo nam jasno pokaže, da v revščini in podobnih mestih največkrat ni prostora za junaštvo in razdajanje. Obstajata le preživetje in misel nase, ki pride z željo po preživetju. Temu ne moremo in ne smemo reči egoizem, ker okoliščine praktično ne dopuščajo ničesar drugega kot skrbi zase in za svoje bližnje.
Ko se Adelaide ponudi možnost odhoda, razmišlja ali bi pustila vse za seboj in odšla. Je to res tisto, zaradi česar bi se spet lahko smejala in dejansko živela? Skozi čudovit jezik, ki ga uporablja avtorica, vidimo lepoto, ki jo je nekoč imelo njeno življenje in mesto samo. Več kot izvemo, bolj želimo lep konec, ki ga mnogi prebivalci Caracasa nikoli ne dobijo.
Recenzijo nam je omogočila založba Vida.
Urednik portala Student.si
