Dorothy Parker morda poznaš, če si ljubitelj ameriške poezije ali kratkih zgodb z noto ironije. Verjetno si slišal zanjo, če si si ogledal film izpred nekaj let, Mi bo kdaj oproščeno? (Can You Ever Forgive Me?, 2018), z Melisso McCarthy v glavni vlogi.
Gotovo pa si seznanjen z njenim delom, če si gledal katerokoli priredbo filma Zvezda je rojena (A Star is Born). Zanj je je leta 1937 pomagala napisati scenarij. Čeprav je film že prvič prejel dva oskarja, se je Parkerjeva zaradi neobrzdanosti in levostrankarskih nagnjenj znašla na Hollywoodovem črnem seznamu. Kot je rekla sama: »Zjutraj si najprej umijem zobe in nabrusim jezik.«
Dorothy Parker: Pisateljica, pesnica, kritičarka – predvsem pa Newyorčanka
Njeni starši naj bi se iz New Jerseyja v Manhattan preselili tik pred njenim rojstvom, leta 1893, da bi lahko bila prava Newyorčanka. Če sodimo po njenih delih in vsem, kar je o njej napisanega, ustreza stereotipni predstavi tamkajšnjega meščana. Približek lahko iščemo v Fran Lebowitz, če bi slednja nosila obleke (Dorothy se je dejstvo, da je svojčas pisala za Vogue, nekoliko le poznalo). A kar počne Fran, je Dorothy počela prej in bolje.
Nagnjena je bila k ironiji – vsako besedo spremlja podton rezke nonšalantnosti, ki svari, da ni oseba, s katero bi se spuščal v prepir, sploh če si občutljive sorte. Obvladala je tisto sorto duhovitosti, ki je nazorna in jedrnata hkrati, zaradi česar je bila odlična kritičarka in še boljša aforistka.
Aktivistka do groba
Da je newyorška nonšalantnost varljiva, kaže njen neutrudni aktivizem. Kot kritičarka je Parkerjeva ostro obsodila rasistično uprizoritev neke drame. V njej so bili Afroameričani prikazani kot lenuhi, ki narobe izgovorijo vse, kar presega tri zloge.
Zbirala je tudi sredstva za temnopolte Alabamčane, ki so bili lažno obtoženi posilstva. V oporoki je vse zapustila Martinu Luthru Kingu mlajšemu, ne da bi ga kdaj spoznala. Umrla je leta 1967, v New Yorku.
Njeno spominsko ploščo v Baltimoru krasi epitaf, ki ga je narekovala sama: »Excuse My Dust (Oprostite mojemu prahu.).«
Raje kot vrtnico bi limuzino, namesto talenta bi vzela denar
Kot pisateljica je zaslužila bolj malo, zato ni presenetljivo, da se kot motiv v njenih delih pogosto pojavlja denar. Izpričano je, da ji je nek producent za scenarij ponudil predrzno nizko vsoto. Pri odgovoru se ni zadrževala: »Ne boste ga mogli vzeti s sabo in tudi če bi ga lahko, bi se verjetno stopil.«
V pesmi One Perfect Rose se Parkerjeva pritožuje, da je v dar znova dobila vrtnico: »Why is it no one ever sent me yet / One perfect limousine, do you suppose? / Ah no, it’s always just my luck to get / One perfect rose.«
Mojstrica ironije in kratkih form
Američani poznajo rek, ki pravi, da je jedrnatost duša duhovitosti. Če ga kdo pooseblja, je to gotovo Dorothy Parker. Pisala je vse od scenarijev do kratkih zgodb, a zaslovela je predvsem po kratkih stihih, aforizmih in odrezavih opazkah, ki jih je imela na zalogi za vsako priliko.
- O odporu do denarja: »Če bi radi vedeli, kaj si bog misli o denarju, samo poglejte, kakšnim ljudem ga je dal.«
- O zmernosti: »Rada spijem martini / največ dva / po treh zdrsnem pod mizo / po štirih pod gostitelja.«
- O naklonjenosti do denarja: »Rada bi imela denar. In rada bi bila dobra pisateljica. To dvoje lahko pride skupaj in upam, da bo, a če je to preveč prikupno, bi raje vzela denar.«
- O plitkih ljudeh: »Poplava njihovih čustev ne bi napolnila čajne žličke.«
- O slabi knjigi: »Ni bila enostavno obupna, bila je imenitno obupna. Obupna z rozinami.«
- O drugi slabi knjigi: »To ni roman, ki bi ga zlahka odložili. Z vso silo ga je treba zalučati stran.«
- O ugajanju: »Vzemi me ali me pusti, ali, kot gre ponavadi, oboje.«
- O določenem tipu ženske: »Ta ženska govori osemnajst jezikov in ne zna reči ne v nobenem.«
- O svojem poslanstvu: »Ne vem veliko o milijonarjih, a stavim, da bi mi šlo.«
Novinar
