Goran Vojnović se vrača na Fužine v nadaljevanju uspešnice Čefurji raus!. V zloglasno blokovsko naselje pa se vrača tudi glavni akter uspešnice, Marko Đorđić. Težko pričakovano nadaljevanje je postavljeno v čas uspehov slovenske košarkarske reprezentance leta 2017. Tako se bralci ne le vrnemo v slog čefurščine, balkanske in slovenske mentalitete, stereotipov in stagniranja na enem mestu, temveč se znajdemo tudi sredi vzporednice med navijanjem za uspeh in željo po padcu drugih. Vojnović v svojem slogu, kar pa ne preseneča več.
Vrnitev domov, a dom je neprepoznaven
Deset let po tem, ko je Marko Đorđić zapustil Slovenijo, se zdaj vrača. Razlogi za vrnitev pa so isti, težave z avtoriteto in zakoni. Vrne se na domače Fužine in tako v zgodbo padejo tudi njegovi starši, prijatelji in okolica. Poznamo jih že iz prvega dela in spremenili se niso čisto nič. To bi bila moja edina opazka v knjigi. Liki niso odrasli in še vedno se ne znam odločiti, ali mi je ta poteza všeč ali ne. Obenem me moti, da predvsem Marko ni vzel napak iz preteklosti in jih spremenil v nekaj pozitivnega, a mi je hkrati to všeč, ker mnogi izmed nas tega pač ne naredimo. Marko Đorđić je še vedno eden boljših likov v slovenskih knjigah, velik del tega pa gre Vojnoviću, ki pa je kot avtor zrasel v še boljšega, kot je bilo napovedano pred leti.
Avgust 2017. Začenja se Evropsko prvenstvo v košarki in Marko Đorđić nenapovedano pride na Fužine. Prvič, odkar se je pred več kot desetimi leti preselil v Bosno, se vrača za nedoločen čas, morda celo za vedno. A v resnici ne ve, kaj bi počel na Fužinah. Njegov oče Radovan ima tumor na želodcu in čaka na operacijo, mama Ranka v skrbeh zanj in zase postaja živčna razvalina, njegovi prijatelji, Adi, Aco in Dejan, pa so raztreščeni po tem krasnem novem svetu, ki mu on sam več kot očitno ne pripada več. Adi se utaplja v drogah, Aco se je predal kriminalu, Dejan pa je izgubljen v Slovenskih Konjicah. Stare prijatelje tako vežejo le spomini. Z vsakim novim dnem, z vsako novo zmago slovenske košarkarske reprezentance postaja jasno, da Marko v Sloveniji nima več svojega mesta. Desetletje življenja v Bosni, zaznamovani z nacionalizmom in vojnimi travmami, predvsem pa nesrečna prva ljubezen, sta iz zmedenega najstnika naredila čustveno razsutega mladeniča, katerega notranji svet je zrcalna slika zunanjega.
Adi, Aco in Dejan niso enaki, so pa prav tam, kjer smo mislili, da bojo čez deset let. Kot pa sliši Marko besede sogovornika, bi lahko bil on nekaj več. Lahko bi bil del tiste zlate reprezentance leta 2017, ki je prinesla košarkarsko zlato na čelu z Dragićem in Dončićem (to su ti naši sine). Odšel je v Bosno, pa naredil krog skozi Srbijo in nazaj na Fužine. Njegov miselni doseg se je močno poglobil, saj na življenje gleda drugače in vsaj nekoliko bolj premišljeno. To slednje se hitro izkaže za laž, a po toliko letih odsotnosti od prijateljev, bi mnogi verjeli na prvo žogo.
Iste oči, drugačne misli
Skozi Markove oči spoznavamo njegovo zgodbo, ki jo je živel v Bosni in Srbiji. Hkrati pa spoznavamo tudi njegovo zgodbo po vrnitvi k Ranki in Radovanu, ki imata svoje težave. O njegovem uspehu in neuspehu bi se lahko razpisal na dolgo in široko, a taka dejstva hitro uidejo iz glave, ker te Vojnović bombardira z jezikovnimi domislicami, fužinščino, primerjavami in balkanizmi. Kar se tiče vseh teh stvari, je jezik knjige še vedno enak predhodniku, le še bolj domiseln. Še vedno nas zabava.
Goran vojnović: Đorđić se vrača, 340 strani, založba Beletrina.
Knjiga je fantastična. Ponovno lahko doživimo čudovit uspeh slovenske reprezentance na Eurobasketu, a to ni pomembno. Tisti občutek, ko ne kukaš iz povprečja, to je pomembno. Da ni nič narobe s tem, pa nosi še večji pomen. Da je Goran Vojnović eden največjih slovenskih avtorjev vseh časov, to je pomembno. Đorđić se vrača je ena najboljših knjig tega leta in nujno branje za poletne in vroče dni. V knjigarno, kupiti knjigo in podpreti knjigarno ter avtorja! Tako kot se podpirata Ranka in Radovan. Tiho, a z ljubeznijo. Če bi bil to njegov prvi roman, bi ga izstrelil med zvezde slovenskega založništva. Ker pa smo na kakovost njegovih knjig že navajeni, pa smo že tam, ko ob čudoviti knjigi rečemo le: »Vojnović.«
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
