Od izida slovenske mega uspešnice Čefurji raus! je minili že več kot desetletje. Goran Vojnović je leta 2008 prestrelil slovensko kulturno sceno s »knjigo o Fužinama« in začel svojo izjemno uspešno pisateljsko kariero. Na prestol literature je postavil Fužine, čefurje in vse, ki ne najdejo doma. Zgodba o štirih prijateljih, ki je navdušila slovensko publiko spada, je klasično neklasična pripoved potomcev bivše Jugoslavije. Se po trinajstih letih od izida še obdrži kot delo, ki je prejelo več nagrad?
Čefurji raus! za otroke
Čefurji raus! sem prvič prebral istega poletja, kot je knjiga izšla. Ker sem bil s krajem dogajanja močno povezan, sem kljub opozorilom, da knjiga še ni zame, vzel v roko fužinsko biblijo in jo prebral v enem mahu. Tistega davnega poletja nisem vedel vsega, kar je želel Vojnović povedati, lahko pa prepričljivo zatrdim, da me je nasmejala. Dialog, ki sem ga lahko slišal, sem tudi sam govoril. Dogajanje, ki sem mu bil priča, se je dogajalo pred mojimi očmi. Seveda ne na enak način kot v knjigi76, a Fužine so bile Fužine.
Čefurji raus!: Goran Vojnović, založba Beletrina, 199 strani.
Leta so minevala, minevala pa so tudi ponovna branja Vojnovićeve knjige. Knjiga mi je bila že tako ljuba in s časom je to priljubljenost le še povečevala. Nikoli je nisem imel doma, ker sem rad hodil v knjižnico in si jo vsako leto izposodil. Bila je kratka, zabavna, poučna in do neke mere nostalgična zgodba. Lahko od knjige želimo še kaj več kot to, da nas vrže v nek drug svet ali kraj? Morda le to, da je kakovostna. Kaj pa če smo odraščali v tem kraju, pa nam ga vseeno pokaže tako, da ga pogrešamo?
Vojnovićev roman v enciklopedični maniri ustvarja pejsaž urbanega okolja, kjer iz natlačenih stanovanj dehti sarma, ritem pa diktirajo narodnjaki. Mešanica nogometnih prenosov ter južnjaške govorice je del obvezne atmosfere. Ljubljanske Fužine se razodevajo v barviti čefurščini, v kateri sledimo Markovemu odraščanju in njegovemu spopadanju z identiteto, starši, stereotipi okolja … Iz grenko-sladkega humorja Markove pripovedi vznika usoda prebivalca Fužin, spletena iz kompleksne mreže vzrokov in posledic, v kateri avtor neusmiljeno deli odgovornost med vse akterje.
Ob izidu nadaljevanja (Đorđić se vrača) sem si rekel, da jo moram nujno spet prebrati. Se je obdržala po toliko letih, ko je vsaj pet let nisem prebral? To je bilo moje glavno vprašanje, saj so časi nekoliko drugačni, ciljni bralec jaz pa (v mojem primeru) starejši. Morda celo nekoliko pametnejši, vsekakor izkušenejši in že dolgo stran od tistih Fužin, ki sem jih poznal.
Čefurji raus! je knjiga, ki jo lahko brez težav postavim ob bok legendam slovenske literature. Med branjem sem skušal skriti mojo naklonjenost do knjige in poskusil z objektivnostjo. Hitro, zabavno in nadvse poučno branje, ki nam daje vpogled v nek drug svet, ki je vezan na Fužine, a lahko predstavlja kateri koli drug kraj v Sloveniji. Pogled na odraščanje in najstništvo, kjer je lahko ena napačna in neumna odločitev ovinek v drugo smer tvojega življenja. Brez pretiranega filozofiranja o čefurjih, Jugoslaviji, Balkancih, Slovencih, vojni, nacionalizmu, žaljivkah, nestrpnosti, homofobiji in drugih elementih knjige preprosto ne gre. Bi lahko tu rekel, da je to pač Slovenija? So to pač Fužine? Lahko bi.
*cheff’s kiss*
Vedno rad pustim, da knjige nekako posredno izoblikuje moje misli in posledično tudi osebnost. A Čefurji raus! ni taka knjiga, ker je nisem potreboval. Na Fužinah sem odraščal in to videl. To ni slava ljubljanskemu predelu, ampak njegovim pripadnikom. Fužine so pač legendarne in Goran Vojnović je s svojim prvencem spisal fužinsko biblijo. Zame nostalgična, za drugega vulgarna in tretjega poučna. Taka knjiga je Čefurji raus!. V nekem pogledu je enaka kot Fužine. Iz vseh smeri je zbrana na enem kupu in si deli kulturo, jezike, zgodovino, pripadnost in identiteto. Čefurji raus! so Fužine, Slovenija in Balkan v enem.
Tudi po toliko letih je knjiga odlična? Vedno.
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
