Ob koncu lanskega leta mi je v roke prišel roman Casper. Zagledala sem ga na polici med knjižnimi novostmi, ugotovila, da gre za novo slovensko delo in ga prelistala. Moj prvi vtis je bil, da gre za nesrečno zgodbo, izpovedano s strani ženske, ki je bila prizadeta v ljubezni. Opolnomočujoče, sveže in začinjeno z erotičnimi elementi, sem pomislila. Kako katastrofalno napačen prvi vtis!
Kdo je Casper?
Založba Primus knjigo oglašuje kot refleksivni erotični roman. V Cobissu so to celo pripisali naslovu, morda zato da ga ne bi zamenjali z otroškim Casperjem.
Gre za tretjeosebno izpoved ženske, ki se zaplete v razmerje z moškim, ki se konča s sporazumnim razhodom. Kljub temu nenehno objokuje njuno ločitev in se poigrava z mislijo, da bi se njuna romanca nadaljevala. A si tega ne želi. Ker tega ni zmožna. Ali pa je to slabo zanj in si zasluži boljše. A ona bi mu lahko dala cel svet. Če bi on le želel. Če bi ji le priznal, da si on to želi! A mu ne bi mogla tega dati, ker ona ni zmožna tako ljubiti…
In tako naprej in tako naprej se vrtimo v krogih. Po prvih nekaj poglavjih postane nemogoče slediti, kaj pravzaprav protagonistka čuti in kaj so njene iluzije, ki si jih ponavlja v upanju, da bodo laži postale resnica.
»V njenem življenju ni naključij. Tudi Casper ni bil naključje. Potrebovala ga je. Bolj kot si je zmogla priznati.«
Svojega ljubimca imenuje Casper, khm ker jo je ghostal (?) in ker ima modre oči. O njem ne izvemo praktično nič oprijemljivega, razen da je mikrobiolog, kar je zapisano šele na zadnjih desetih straneh. A pravzaprav o njem ne rabimo vedeti prav nič: glavno je, da je moški, ki si ga želi in nenehno sanja in spolno fantazira o njem, saj »njegov nasmeh uniči zadnjo razumsko celico«. Vse na njem je fantastično in popolno in popolnoma nefunkcionalno in grozeče hkrati. Morda bi bilo preveč suhoparno, če bi ga opisali kot delusional situationship med dvema osebama, ki ne znata komunicirati?
»Še nikoli ni tako drhtela. Ob nikomer ji telo ni gorelo, kot je gorelo ob njem. Duh je zahajal v ulice, ki na njeni karti sploh niso obstajale. Vsaj ne na zavedni ravni.«
Od Sama Smitha do Billie Eilish
Knjigo sestavlja dvajset poglavij ter epilog. Vsako poglavje je opremljeno z izbrano pesmijo, ki se povezuje z vsebino. Vse so seveda ljubezenske. Večina skladb so pop pesmi popularnih izvajalcev: Jessie J, Rihanna, Billie Eilish, Sam Smith, Shawn Mendes, Dua Lipa. Vse pesmi zapisano podkrepljujejo na pretirano dramatičen način, saj dobimo občutek, da gledamo najstniško nadaljevanko.
»Srce, polno njega, je vedelo bolje, prisluhnilo je kričečemu šepetu, da je zanj najslabša možna izbira.«
Temu primerno je tudi opisovanje njenih ljubezenskih tegob, ki njen »odnos, ki to ni« slika kot »nadzemeljsko«, usodno in sploh neponovljivo dogajanje. Predstavljajte si potem presenečenje bralca, ko ugotovi, da je protagonistka v resnici ločenka in tudi mama nekajletnega otroka.
»Več ur sta se borila z ognjenimi zublji. Za nekaj časa jima je uspelo pogasiti požar. A suša je lahko vedno indic, da ponovno vzplamti. Trume gasilcev ne bi zmogle tega, kar zmore on sam. Mogoče bi na ‘speed dial’ namesto 112 morala vnesti njegovo številko.«
Opisovanje erotike ne presega neizvirnih opisov njene obsedenosti z oralnim seksom in razmerij polaščanja ter podrejanja. V večini spominjajo na tako imenovane roza romane ali tipično plažno branje: »Vživela sta se v vlogi žrebca in nenasitne, pohotne dekline.« Nejasen in ohlapen erotični odlomek nato hitro preide v dogajanje v njeni glavi in melodramatične stavke v smislu: »ujela se je v ambivalence nagona in razume« in »njun film bi žanrsko uvrstili pod erotični vestrn« (resno?).
Je Casper njen edini?
Preostanek zgodbe si je najbrž na hitro izmislila po navdihu podobne šundr literature ali televizijskih serij. Protagonistko lahko namreč spremljamo naravnost v srce Francije, ko v Parizu dobi novo službeno mesto. Tam jo pričaka neotesan francoski šofer, ki se z njo noče pogovarjati. Ona je ogorčena nad njegovim vedenjem in ga brez razloga pikro zbada in nadira. Nato v pisarni, kjer jo sprejme direktor podjetja (seveda, kar direktor), zagleda svojega šoferja, ki je v resnici direktorjev sin. Očka ga namreč »želi kaznovati« in mu naroči, da jo mora povsod spremljati in ji razkazovati mesto. Kakšen plot twist, kako si bomo od tega opomogli? Nekdo je prevečkrat gledal Petdeset odtenkov sive in 365 (pesem glavnega igralca je seveda tudi na seznamu glasbene spremljave). Tipičen enemies to lovers trope pa se žal zaključi brez konca, ko jo Francoz povabi na zabavo.
»Njegov obraz se vrne v prvotno resnobno stanje. Kljub njegovi drznosti, kvazizainteresiranosti, se je svojih atributov zavedala in jasno ji je bilo, da ob njej še nihče ni ostal popolnoma ravnodušen. Eni utonejo prej, eni kasneje – dejstvo je, da vsi ostanejo brez sape.«
Potem je tu še neuspeli hookup up z novim zobozdravnikom, ki je v trenutku očaran nad njeno pojavo in jo lovi na poti iz ordinacije ter jo sredi parkirišča prepričuje, naj mu da priložnost. Ko ga ona pokliče k sebi domov, je razočarana, ker pred njo ne stoji Casper in ga zavrne. Zobozdravnik jo nato moleduje, da postaneta vsaj draga prijatelja, saj bi jo resnično rad spoznal. Ta scenarij je tako močno privlečen za lase, da je nekdo postal plešast.
»S solznimi očmi mu šepne: ‘Hvala ti. Kar težko verjamem, da še hodite po tem planetu tudi takšni, kot si ti.’«
Kar naenkrat je tu še poglavje o njenem prvem fantu, ki se nenehno meša s spomini na Casperja ali pa celo nekim nadaljevanjem odnosa. Avtor_ica vse skozi skače po časovnici dogodkov, kot da smo bralci njene kolegice na kavču, ki njeno celotno ljubezensko zgodovino in z lahkoto sledimo njenim pobezljanim refleksijam.
»Ženske predstavnice so bile stalnica na njegovem meniju. Lahko bi rekli, da je bil gurman. Rad je preizkušal nove okuse. Hrano je preprosto oboževal, morda ni v vsaki enako užival, ampak sestradan zagotovo ni bil. Ona – bila je kot sol. Njene prisotnosti morda res ni čutil, a zaradi njene odsotnosti se zna zgoditi, da bo vse brez okusa.«
Čemu anonimnost?
Avtor_ica dela je anonimen_a. Drznila si bom predpostavljati, da je ženska, zgolj iz enega razloga. Celoten roman spominja na divje raztresen dnevnik. Ob branju dobimo občutek, da vstopamo v glavo mlade ženske, ki je ujeta v krog pretiranega razmišljanja in obiskovanja svojih spominov. Fabula nima nikakršne konkretne zgradbe in ne predaja specifičnega sporočila. Skratka, zdi se, da je avtorica zapisala avtobiografsko delo, ki ga je želela anonimizirati, da jo ne bi ljudje čudno gledali na ulici.
»Enostavno je s sebe odvreči poslednji kos oblačila in se prepustiti igri teles. Ljudje to počnejo ves čas … Pa vendar odpreti dušo, spustiti nekoga v svojo bit, misli, strahove, prihodnost, sanje, upanje … To pravzaprav pomeni biti gol. Pobegniti s površine v globino nikogaršnje zavesti. Čeprav sva se slekla do golega, sva svoji maski obdržala. Do konca.«
Spremno besedo je napisala Nike Sekulo, urednica spletne platforme Zgodbazame.si. Glede na to, da je tudi literarna komparativistka, bi od njene kritike pričakovali precej več. Roman naravnost opeva in pretirano hvalisa. Njen slog pisanja je pravzaprav precej podoben avtoričinemu. Obe namreč pišeta kratke odlomke, pogosto spreminjata temo, uporabljata veliko vprašanj in še več ponavljanj ter se držita zlatega pravila naštevanja po tri stvari. In to seveda zelo dramatično: »Telo je edino mesto, kjer si dovolita čutiti brez zadržkov, brezkompromisno in brez strahov.« Da ne omenjam kolikokrat sta izrabljeni besedi »čutno« in »čutenje«!
Naj živi cenena literatura!
Knjiga je bila v slovenskih knjižnicah izposojena več kot 150-krat. Ideja je dobra. Ponuditi uvid v intimni notranji svet ženske, ki žaluje za izgubljenimi iluzijami. Naslikati prehod od slepe zaljubljenosti do soočenja z resničnostjo, ki ga spremljajo spomini na njune skupne trenutke. Ob tem morda tudi premislek o krhkosti odnosov v sodobni družbi in sklepanju neobvezujočih zvez, izogibanju označb in definicij ter igranju vlog. Kar smo dobili je veliko predolg in naporen monolog poln ponotranjene mizoginije.
»Postavila ga je tako visoko nad oblake, da je reve, nekje tam spodaj, ni več ne videl ne slišal.«
»Njen ponos je v odnosu z drugimi večkrat predstavljal oviro kot pa dodano vrednost, to ji je bilo jasno, in glede na dejstvo, kako so se ti odzivali nanjo, bi Casperja lahko označili za junaka, ki se je pogumno boril z njeno jasnostjo izražanja.«
Kar naprej se ponavlja ideja »železne lady, ki zmore prenesti vsako njegovo besedo«, ženske ki ne kaže svojih čustev, saj je preveč kul. Obsedenost s ponosom in ugledom, ki ga želi vzdrževati v očeh ljubljene osebe, ustvarjanje vtisa. Ves čas se protagonistka bori s svojimi čustvi in si noče priznati, da je pač človek in da je že od vsega začetka zaljubljena. Prežvečene teme zato po 30-ih straneh postanejo dolgočasne in patetične, predvsem pa nezrele. Poskus izvirnosti in pronicljivosti se izjalovi. Za piko na i pa jih začinijo še citati pisateljev, likov ali igralcev, ki jih meče v svoj tekst brez razlage ali refleksije; Bukowski, Mali princ, Štukan … Morda le za to, da bi vzbudila vtis, da je razgledana ljubiteljica kakovostne literature.
»So neizživete zgodbe edine, ki nas ohranjajo pri življenju? Nicholas Sparks bi se zagotovo strinjal. V svojih romanih je toliko likom vzel upanje in jih obsodil na nemir. Nad dramatičnostjo njunih vlog se ne bi pritoževal niti sam Orhan Pamuk. Če kdo ljubi nemogoče, je to dotični turški avtor.«
»’Le redki zares živijo, večina zgolj obstaja,’ je zapisal Oscar Wilde. Ni več obstajala.«
Pohvalimo pa lahko lektorico in jezikovno korektnost pisca_ke. Mislim, da ob branju nisem zasledila ene same napake.
Novinar
