Bog mi je priča je roman grškega pisatelja Makisa Citasa, v katerem sledimo poti petdesetletnega Hrisovalandisa. Po nekaj kratkih zgodbah in večini otroških knjig, se je Citas lotil romana. Bog mi je priča je knjiga, ki jo lahko kljub starostni razliki bralca (v tem primeru študenta) in lika beremo z lahkoto. Klasičen primer knjige, ki te lahko uči kako biti prava oseba, če je le interpretacija na pravem mestu.
Makis Citas je otroške knjige zamenjal za literarni čudež
Grčija pred olimpijskimi igrami leta 2004. Hrisovalandis je dober, nedolžen moški srednje visoke postave, ki skrbi, da so njegovi možgani dejavni, in branje kar najbolj prispeva k temu, žal pa se zaradi sladkorne zelo hitro utrudi. Če bi imel diplomo, bi bilo vse drugače. Rad bi imel ženo, staro okrog petintrideset let, spodobno in brez kakšne ekstravagance v oblačenju, da bi se umiril, pozabil na stres. Želi si normalno življenje, ki pa ga kot brezposeln, depresiven, predsodkov in tabujev poln srednjeletnik zaradi številnih ovir in težav ne more imeti. »Denar je krasna stvar. Čisti užitek. Nikoli se ga ne moreš preobjesti,« ugotavlja. Ampak on ga nima. »Nič hudega, naj bo po božji volji.«
Grčija tik pred največjim dogodkom v svetu športa in novi zgodovini Grčije, v nekoliko prenesenem zgodovinskem pomenu seveda. Z vidika zunanjega opazovalca takratnega časa je bilo videti kot da je vse v najlepšem redu. Z vidika opazovalca zdaj, se lahko zavedamo, da je šla krivulja Grčije močno navzdol. In kot odpisano velesilo Grčije jo morda še najboljše predstavlja lik Hrisovalandisa. 50-letnik brez službe, debel, depresivnež, zguba in hkrati veseljak, ki je pogumen, poln upanja in navdiha. Citas se ni bal uporabiti mnenj o tabu temi, ki nam zmanjšajo empatijo o našem anti-junaku, hkrati pa nam ponudi podroben vpogled v njegovo življenje, da tako razumemo zakaj je tak.
Makis Citas: Bog mi je priča, prevedla Lara Unuk, 240 strani, založba Beletrina.
Odgovor ni preprost, obenem pa tudi to ni naše edino vprašanje med branjem. Hitro se nam začne svitati, zakaj je tak, a ker smo ljudje, začnemo hitro dvomiti v njegove odločitve pred dogodki v knjigi. Lahko si mislimo, da bi mi storili drugače in boljše, a velikokrat temu ni tako. Bog mi je priča je ravno tista knjiga o vzponu, stagniranju in končnemu padcu. K sreči pa mu sledi tudi kanček upanja na koncu, ki tudi nas bralce navdihne za nove zmage.
Grška tragikomedija avtorja Makisa Citasa nas nasmeje, opomni na to, kar imamo in nas pošlje po nove dogodivščine. Uporaba starejšega možakarja, ki ni ravno prijeten, a ima za sabo težko zgodbo zaradi svoje prijaznosti, je fantastična. Bralec bi lahko dojel, da naj ceni, kaj ima v tem trenutku in kako hitro ga lahko odločitve pripeljejo do tega ali onega konca. Sam sem moral knjigo prebrati dvakrat, da sem dojel bistvo zase in vesel sem, da sem to storil. Brez drugega branja bi zamudil čudež iz Grčije.
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
