Beseda, ki je nimam je knjiga priznane slovenske pisateljice Nataše Konc Lorenzutti. Avtorica se večino časa giblje v mladinskem leposlovju, vsake toliko pa zavije v literaturo namenjeno nekoliko bolj odraslim. To nikakor ne pomeni, da knjige mladi ne smejo brati, gre le za veliko bolj resno tematiko, ki zahteva resen in učljiv pogovor. Beseda, ki je nimam je prav zaradi tematike knjiga, ki zahteva tišino, premislek in pogovor.
Beseda, ki je nimam z resno tematiko za vse bralce
Družinska zgodovina je za mlade člane vedno ocean informacij, zanimivosti in intrige, včasih pa se preko nje odkrije tudi kaj temačnega in vznemirljivega. Sonja, ki bi jo lahko oklicali za glavno akterko knjige, začne odkrivati družinsko zgodovino in njeno povezanost s koncentracijskimi taborišči. Da je njen status glavnega lika postavljen pod vprašaj je prepletanje zgodb večih likov, med katerimi Nataša Konc Lorenzutti povsem mirno in sproščeno pluje. Tu je potrebno dodati, da se lahko v načinu branja, kjer knjigo odlagamo in ponovno prebiramo čez nekaj dni, zgodi tisti občutek, ko ne veš točno, kaj in kako. Povezana s tem pa je želja bralca, da razume in ne preskakuje.
Vsak, ki bo knjigo prijel v roke, bo želel čutiti, kar čutijo liki v knjigi in empatija bo tu pravi dokaz človeškosti. Naj si bo to Sonja, njena babica, “stric” ali naključni prišlek zgodbe. Njihove zgodbe so čutne, od nas zahtevajo in želijo svojo naklonjenost in razumevanje. Tematika ni lahko, niti pod razno. A tematika je še vedno nujna in Beseda, ki je nimam je knjiga polna informacij o teh dogodkih.
Sonjo začne po nonini smrti vznemirjati družinska zgodovina. Njena babica in babičin brat sta namreč med vojno ostala brez obeh staršev, predvsem pa je usodnega dne, ko so nacisti ločili mame in otroke, izginila njuna mlajša sestra, takrat še dojenček. Nikomur ni uspelo odkriti, kaj se je z njo dogajalo in ali je sploh še živa, zato si to na svoja ramena naloži Sonja. Med raziskovanjem usode t. i. ukradenih otrok se sooči s številnimi vojnimi grozotami, sledi pa jo pripeljejo do različnih ljudi, tudi drugih ukradenih otrok, ki ji pomagajo s svojim spominom in pričevanji. Ob strani se odvija tudi Sonjina osebna zgodba, dekle namreč zapušča srednjo šolo in se podaja v odraslost, kar (bežno) spremlja tudi ljubezenska zgodba.
Tok knjige nas odnese vse od zgodbe o odraščanju in mladostniške ljubezni do vojnih zločinov in zločinov nad človeštvom. Kaj hitro bi se lahko zgodilo, da del zgodbe zasenči drugega ali pa vsaj celotni zgodbi zbije samo valovanje. A se ne. Včasih resda pride do trenutka, ko bi želel več prebrati iz določene perspektive, a rajši med branjem čutim željo po še, kot dolgočasenju. In slednjega ni nikoli. Že zaradi spoštovanja do tematike zgodbe, ki mora biti prisotno, in zaradi zanimivega pisanja, ki krasi vsebino.
Nikakor ne gre za kriminalko, ampak za prispodobo tistega otroškega občutka, ko igranje detektiva dregne v osje gnezdo in sproži marsikateri pogovor s starši in družino. Tako se mora tudi bralec večkrat odločiti, kaj bi storil v svojem primeru. Ali bi pustil stvari v zgodovini ali bi končno prišel do odgovora, če bi imel to možnost?
Beseda, ki je nimam: Nataša Konc Lorenzutti, založba Miš, 262 strani.
Beseda, ki je nimam je posuta z zanimivimi, večplastnimi in empatičnimi liki, ki so glavne zvezde zgodbe. Brez njih vse skupaj ne bi delovalo, četudi imamo opraviti z deli zgodovine in dogodki, ki bi v vsakem zbudili določen odziv. Nataša Konc Lorenzutti je ponovno zadela bistvo in na svež način predstavila zgodbo, o kateri se moramo resno pogovarjati in nikoli jemati za samoumevno.
Recenzijo nam je omogočila založba Miš.
Urednik portala Student.si
