Žirija, ki je letos podeljevala nagrado Maruše Krese, se je po pregledu 45 knjižnih del, odločila za zmagovalno. Dobitnica letošnje nagrade Maruše Krese je Ajda Bračič s knjigo Leteči ljudje, ki je izšla pri založbi LUD Literatura.
Nagrado Maruše Krese prejme Ajda Bračič
Ajda Bračič je več kot očitno zvezda leta 2023 v svetu slovenske literature. Po prejetju nagrade kritiškega sita za najboljše literarno delo lanskega leta je avtorica prejela tudi nagrado Maruše Krese. To ji je uspelo s knjižnim prvencem Leteči ljudje, zbirko kratkih zgodb, ki je izšla pri založbi LUD Literatura.
Nagrado ji je podelila žirija v sestavi Iztok Ilc (predsednik; Društvo slovenskih književnih prevajalcev), Katarina Modic (Društvo slovenskih knjigotržcev), Maruša Mugerli Lavrenčič (Združenje splošnih knjižnic), Gregor Podlogar (Radio Slovenija), Martina Potisk (Društvo slovenskih literarnih kritikov) in Andrej Predin (medijska hiša Delo).
V Prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je v okviru Festivala pripovedovanja in kratke proze oz. Novo mesto short potekala še podelitev nagrade Maruše Krese. Po tem, ko so v preteklih dneh potekali pogovori o literaturi, predvsem kratkih zgodbah in pripovedih, je žirija podelila še nagrado.
Nominiranke (in nominiranec) za nagrado Maruše Krese 2023:
- Ajda Bračič – Leteči ljudje (LUD Literatura)
- Miklavž Komelj – Prva kresnica (Litera)
- Mojca Kumerdej – Gluha soba (Založba Goga)
- Vesna Lemaić – Trznil je, odprla je oko (Cankarjeva založba)
O Ajdi Bračič
Ajda Bračič (1990) je arhitektka, urednica in publicistka. Kot piska in urednica sodeluje z več slovenskimi mediji s področja arhitekture in kulture. Za svoje pisanje je prejela nekaj nagrad na prepoznavnih literarnih natečajih. Zbirka kratke proze Leteči ljudje je njen knjižni prvenec.
O knjigi Leteči ljudje
Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje druži stikanje s tujimi in neizživetimi življenji: preslikave se dogajajo tako znotraj zgodb kot v druge, že napisane zgodbe, pa tudi v resnično življenje. Zgodbene niti, zaznamovane s kratkimi stiki in odprtimi možnostmi, se pnejo kot žice daljnovodov skozi mestni trušč. Protagonisti pogosto sanjarijo o življenjih, ki bi jih lahko živeli, ta pa pred njih stopajo včasih kot prikazni, včasih pa kot povsem otipljive alternative. Odnehanje in pasivnost se v zbirki pojavita večkrat, vendar pogosto kot (paradoksalno) ključen element aktivnega odpora proti nastalim okoliščinam. Leteči ljudje se dogajajo na razpotju različnih usod, tam, kjer je mogoče vse, četudi le za hip.
Utemeljitev žirije o nagradi Maruše Krese
Za zbirko sta značilni slogovna raznolikost in odprtost, saj vsebuje tako »klasične« kratke zgodbe kot bolj eksperimentalna, tudi refleksivna in poetična besedila. Slednje bržkone ni presenetljivo, saj je avtorica v literarni prostor vstopila kot pesnica. Kljub raznolikosti pa zgodbe odlikuje strukturna disciplina, ki pripoved drži na začrtani smeri, da kot bežiščnica na arhitekturni skici napreduje proti svojemu očišču. Mestoma bi lahko celo rekli, da se avtorica zgleduje po Georgesu Perecu in njegovih metodah pisanja po postopkovnih zastavkih in nalogah, vendar nikdar prisiljeno in vselej dodobra pregneteno v gibko fabulativno tvarino.
Nabor likov je pester, med njimi se pogosto znajdejo obstranci. Njihova identiteta je nemalokrat zamegljena, usode pa krojijo neizpolnjene želje, ki so bodisi posledica zunanjih okoliščin bodisi (pomanjkanja) notranjih vzgibov. Ujetost v preteklost, ovire, ob katere se kar naprej spotikajo, in teža življenja, ki jih pritiska k tlom, jih silijo v (navidezno) pasivnost, vendar se vsakič znova poberejo in tu in tam celo poletijo.
Bralci v življenja protagonistov vstopamo in medias res, njihove zgodbe se nam razkrivajo postopoma, pri čemer sploh ni nujno, da se razpletejo v celoti. Prehajanje med vidnim in nevidnim, tostranstvom in onstranstvom, nebom in zemljo, preskoki, preobrati in menjavanje perspektiv od nas zahtevajo precej angažmaja.
Nemirni in pogosto nelinearni tok pripovedi nas ves čas premetava med različnimi (prostorskimi, časovnimi in drugimi) dimenzijami, tako da se podobno kot liki nemalokrat zataknemo oziroma obvisimo nekje vmes, med resničnostjo in domišljijo.
Na kratko bi zgodbe v zbirki Leteči ljudje lahko povezali s tematikama življenja in smrti, ali še boljše, z raznolikimi občutki doživljanja teh dveh, z občutki, ki so poetični, nikoli pa patetični, nasprotno, mestoma se manifestirajo v nadrealnem, ki je zunaj naše običajne percepcije prostora in časa in ki tok zgodb zasuka v nepredvidljivo, neznano. To je tisto, kar v pisanju Ajde Bračič zares navdušuje.
Protagonistka v zgodbi Mama Krista ugotavlja, »da sčasoma vsa življenja zabolijo z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira«. V tem duhu moramo tudi njene zgodbe, ki glede na tematiko ne prinašajo neke rešitve ali celo odrešitve, temveč predvsem neskočno odprt prostor življenja v vsej svoji neobičajnosti, do konca »napisati« sami, to pa najbolje storimo tako, da se toku popolnoma prepustimo in uživamo v vsebinsko, slogovno in jezikovno mojstrsko izpisani zbirki kratkih zgodb.
Urednik portala Student.si
