Ob sedmih zjutraj stopim na letališče Brnik. Predhodno sem dobila navodila, da se ob prihodu javim pred welcome okencem Adrie Airways. Opravim formalne obveznosti in potrdim letalski sedež na letu airbusa 320, ki ob 7.55 zjutraj poletel proti Frankfurtu.
“Pozdravljeni! Ste vi Nika? Kar z menoj stopite,” me prijazno nagovori Boris Vidmar, pilot Adrie Airways. Skupaj odideva skozi carino, kjer moram zaradi poostrenih varnostnih razmer zavreči steklenico vode in se sezuti: “Ti ukrepi nas počasi že obremenjujejo. Povsod imajo poostren nadzor tudi za nas, ki smo tukaj zaposleni,” razloži Vidmar. Opravimo check-in ter skozi poseben prehod odidemo proti kombiju, ki nas pripelje do letala.
Kmalu se vsi vkrcamo in posadka začne opravljati svoje vsakodnevne obveznosti: “Pozdravljeni na letalu, ena, dva, tri … preverjam. Kanarski otoki so na …” in glasen smeh stevardese, ki se zabava ob preizkušanju mikrofona. Po kratki sprostitvi nadaljuje z ostalimi opravili: “Še voziček za časopise bi prosila. Ali želiš, da pospravim vse časopise na voziček?” se posvetuje z vodjo. Mehaniki vztrajno hodijo gor in dol po letalu in opravljajo še zadnje formalne preglede. “Ko se bo gneča umirila, boste prišli naprej. Prostor je majhen, cirkulacija pa velika. Hitro nastane gneča,” mi prijazno razloži pilot.
Iztekajo se še zadnje minute in priprave na let so v polnem teku. Čez približno petnajst minut me stevardesa pospremi v pilotsko kabino. “Pozdravljeni! Kar usedite se. To je Damjan Otoničar,” pokaže na mladeniča v uniformi, “in danes bo kopilot na našem letu. Vi se kar udobno namestite in pripašite. Prosim, če iz preventive izključite diktafon in mobilni telefon,” nadaljuje Vidmar.
Ko je vse pripravljeno za varen let in so vsi potniki že vkrcani, začnemo počasi obračati letalo. Armaturno ploščo polni šest ekranov, stotero gumbov in ročka. “Tako, formalnosti smo uredili, sedaj pa sledi bolj zabaven del,” razlaga Vidmar in začne močno pospeševati hitrost letala. Preletimo vzletno stezo in se počasi dvignemo. V glavi in trebuhu čutim močan pritisk, počasi se mi zamašijo ušesa in postanem rahlo omotična. Ko dosežemo želeno višino, pilot preko mikrofona pozdravi potnike: “Pozdravljeni na letalu airbus 320, ki potuje v Frankfurt. Vreme v Frankfurtu je oblačno. Letimo na višini 8.000 metrov s hitrostjo 700 km/h. Želimo vam prijeten let.”
Interna biblija, barvni simboli in poseben zemljevid
Nebo polnijo gosti oblaki in meglice, veter močno piha in vsake toliko časa občutim močno turbulenco. “Piloti moramo dobro predvideti situacije. Natančno moraš vedeti, kaj boš naredil. Ne letimo vedno istih letov z istimi letali. Včasih letimo z manjšimi, včasih z večjimi. Osnove letenja so iste, prav tako je ista aerodinamika. Razlike nastajajo pri hitrosti in teži. Pri večjih letalih moraš vse postopke (vzlet, spust, op.p.) začeti prej kot pri manjših,” razlaga Vidmar in mentorsko nadaljuje: “Imamo tudi poseben zemljevid. Tukaj na karti vidite različne znake. Zeleno je obarvana naša proga, rumeno letalo smo mi, vijolična so letališča – Graz, Linz, München, Frankfurt, Praga … Bele številke, ki se gibljejo, pa so ostala letala – cifra pomeni številko letala, puščica gor, da se dviga, plus, da leti nad nami, in prazen kvadrat, da je varno oddaljeno od našega letala.”
Pogovor prekine nerazločen hrup GPS naprave. Oba si nadeneta slušalke in poslušata. S centralo komunicirata v angleščini, hkrati pa vneto zapisujeta.
Počasi se začnemo spuščati in približujejo se nam nebotičniki ter velike steklene stavbe. Pilot in kopilot vzameta v roke vsak svojo “biblijo”. “To je Jeppesenov Airway Manual priročnik. Tukaj je zapisano, koliko nizko se lahko spustimo, narisani so vsi prostori za parkiranje letala ter vse poti in navodila za varen pristanek. Parkirišča večinoma ostajajo ista, včasih pa jih moramo zamenjati. V Jeppesenu je ta postopek razložen za vsako letališče posebej,” še nadaljuje Otoničar.
Na koncu še zelo nizko preletimo avtocesto, sledi gozd in gosta megla. Zaradi izgubljanja višine me zagrabi panika! Ko presekamo meglo, se pred nami pojavi pristajalna steza. “90 meters, 70 meters, 50 meters, 30 meters …” je razdaljo med kolesi in stezo odšteval avtomatski števec. In kmalu pristanek, po katerem si globoko oddahnem, saj je najhuje že za mano.
Ker je mednarodno letališče v Frankfurtu zelo prometno, smo morali počakati še nekaj vzletov ostalih letal. Kmalu parkiramo in potniki se počasi izkrcajo. Na letalo pridejo čistilci, ki notranjost posesajo in pospravijo. Stevardese ponovijo svoj vsakodnevni ritual, pilot in kopilot pa urejata papirje in ostale formalnosti. Minute se iztekajo in vsi čakamo nove potnike, da se skupaj z njimi odpravimo nazaj v domovino.
Tekst: Nika Djordjevič
