V prvem delu smo se spomnili Half–life 1, Age of Empires II in Call of duty 2. V tem delu pa bomo zapluli še globlje v svet nostalgičnih iger, belih tipkovnic in stare, a prikupne grafike.
3. Moorhuhn
Moorhuhn je igra, ki jo po imenu težko najdemo v našem spominu, bolj smo si jo namreč zapomnili kot »streljanje kur«. Da, govorim o tisti dobri stari igri, nad katero so se navdušili tudi naši starši. O tistih petih minutah sprostitve, ko neusmiljeno kolješ ubogo perutnino s svojo »šrotarco«.
Igra je imela nešteto izvodov, tako da si lahko kure streljal v zlatem poletju, ledeni zimi, na kmetiji pa tudi nogomet smo igrali z njimi ter dirkali. Kure so bile del našega otroštva in noben moderen gamer ne more zanikati njihove vloge v njegovi karieri.
2. Lego racers
Lego kocke so bile pomemben del našega otroštva. Od sestavljanja čudnih vozil, natikanja moške glave na ženski trup in zahtevnih arhitekturnih gradenj. Lego kocke pa so se kmalu preselile tudi na računalnik.
Tako smo dobili mojstrovino, ki se je imenovala Lego racers. Princip igre je neverjetno preprost: sestavi svoj avto (ali pa če si len, izberi že vnaprej narejen model), sestavi voznika in dirkaj po progah, ki so narejene iz Lego svetov, ki so jih v času igre prodajali.
Tako si s svojim dirkalnikom polagal ovinke v piratskem pristanišču, tropskem otoku, Egiptu, gotičnem in fantazijskem kraljestvu, džungli, Antarktiki, vesolju, prekleti grobnici in na koncu na distopični dirkalni progi, ki ni prizanesla nobenemu epileptiku. Tvoji nasprotniki so bili seveda klasični liki iz teh Lego svetov, ki so imeli vsak svoj način dirkanja.
Dirkanje je bilo še posebej zanimivo zaradi pobiranja raznobarvnih kock, ki so ležale na progi. Vsaka barva ti je dala nek pripomoček, ki si ga lahko uporabil v svoj prid. Rdeče kocke so ti dale orožje, rumene pasti, zelene pospešek in modre ščit. Poleg barvnih kock so bile na progi tudi bele, ki so nadgradile moč posamezne barvne kocke. Tako si lahko na progi streljal s sledilnimi raketami, za sabo puščal mumijsko prekletstvo, ki je nasprotniku obrnilo kontrole, se teleportiral in bil neuničljiv s ščitom.
1. Call of duty 1
V prejšnjem delu smo omenili že Call of duty 2. Sedaj pa gremo k dedku te franšize. Ki je, po mojem skromnem mnenju, še vedno eden najboljših. Mogoče zaradi otroške nostalgije ali pa zaradi preproste zasnove, ki ti je dovoljevala veliko svobode.
Kakor drugi del, je tudi prvi razdeljen na več front druge svetovne vojne. Tako igraš kakor pripadnik 101. padalske divizije kot vojak Martin, narednik Evans britanskega padalske divizije, ki nato postane del SAS operacij in ruski vojak Voronin, ki je vržen v krvavo bojevanje vzhodne fronte.
Prvi del Klica dolžnosti je bil za razliko od drugega dela veliko bolj filmski (če izključimo Dan D misijo v Call of duty 2). Glasba je bila mojstrska in včasih pošteno zaigrala na čustvene note. Kljub slabši grafiki je bila tragika vojne neverjetno dobro prikazana, še posebej v ruski kampanji.
Kdo se ne spomni branjenje mostu z zadnjim nabojnikom v brzostrelki, lazenja po blatu obale reke Volge in juriša na nemške položaje brez puške, medtem ko tvoji tovariši padajo okoli tebe, ob spremljavi ganljive glasbe?
Igranje samo je seveda klasični FPS. Toda to so bili časi healthbarov in pobiranja medicinskih paketov, tako da je smrt nastopila neverjetno hitro. Skozi kampanje uporabiš spoštljivo število orožji, poleg tega pa upravljaš tanke, topove in mitraljeze. Preprosto, a učinkovito. Posebne težave zna povzročiti metanje granat, saj preprosti pritisk na tipko »g« ne zaleže. Granato je treba poiskati v naboru orožja, ki ga ima tvoj lik, in nato s klikom na miško zalučati žogico smrti med sovrage.
Novinar
