Hazarderstvo ali odvisnost od igranja iger na srečo je po svetu pogosta oblika zasvojenosti, zaradi katere trpijo predvsem odvisnikovi najbližji, sčasoma pa tudi on sam. Problem hazarderstva se pojavlja tudi v Sloveniji, naj bi celo naraščal. Gre za adrenalinsko odvisnost, ki jo štejemo k obsesivno-kompulzivnim motnjam.
Zasvojenost pomeni kompleksno vedenje človeka, ki ga ta kljub zavedanju o njegovi škodljivosti ponavlja in ne more opustiti, ker bi sicer doživel abstinenčno ali odtegnitveno reakcijo. Tako kot ostale zasvojenosti je tudi zasvojenost z igranjem iger na srečo resna bolezen, mimo katere ne moremo zaprtih oči. Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica odvisnost od iger na srečo razlaga kot vrsto zasvojenosti, pri kateri človek za doseganje omamnega stanja zavesti zlorablja napetost v pričakovanju velikega dobitka. Prepletata se domišljija in intenzivne čustvene stimulacije. Hazarderji so ljudje, ki so negotovi sami vase.
Raziskave kažejo, da več kot 20 odstotkov kockarjev poskuša narediti samomor. Igre na srečo niso omejene na bogate ljudi, temveč po njih posegajo vsi, predvsem mladi. Za patološko hazardiranje je značilna pogosta obsedenost z mislimi o igrah na srečo, potrata časa za pridobivanje denarja za hazard, potreba po pogostem hazardiranju, ponavljajoči se impulzi občutkov krivde, laganje v družini in podobno. Patološki hazarderji so prepričani, da je denar rešitev za vse njihove težave. Zadnje čase se povečuje tudi število igranja iger na srečo preko spletnih igralnic. Po raziskavah med ameriškimi najstniki naj bi bilo kar od 9 do 23 odstotkov takih, ki pogosto hazardirajo, kar presega delež odvisnosti od alkohola in drog.
Dr. Janez Rugelj navaja, da so tovrstne odvisnosti značilne za nevrotike, ki so nezrele osebnosti, nezreli pa so zato, ker so odraščali v nespodbudnem ali celo sovražnem vzdušju v primarni družini, pa tudi v šoli in družbi. Takšen otrok zaostaja za svojimi uspešnimi vrstniki in postaja trpeče, izgubljeno bitje, ki išče pomirilo. Običajno ga najde v alkoholu, drogah, kriminalu, spolnih ekshibicijah, pa tudi v igrah na srečo. “Poglavitna posledica nevrotične zasnove pa je v tem, da mlad človek ni vnet za branje izbrane poezije, literature in filozofije, zato je “zarukan” in nesposoben za točen uvid, kreiranje vizije in udejstvovanje v smeri poklicanosti,” pravi.
Hazarderstva ne moremo popolnoma odpraviti, lahko ga le zatremo. Večina hazarderjev je tako inteligentna in tako spretna v prepričevanju drugih, da jim tudi terapevt brez ustreznih izkušenj zlahka nasede. Resnično pomoč lahko dobijo le v skupini ljudi, ki problem poznajo in so se rehabilitirali, kar pomeni, da so prišli do uvida, si ustvarili vizijo in jo začeli uspešno uresničevati. Za ta proces je potrebno, da hazarder aktivno deluje, skupaj z družino ali vsaj s partnerjem, v dobro urejeni terapevtski skupnosti vsaj deset let.
Dr. Rugelj meni, da se osebne nedozorelosti ne da odpraviti z enostavnimi psihološkimi postopki. Zato tudi sam izvaja poseben socialno andragoški program, ki nedozorelim ljudem omogoči iskanje vizije in poslanstva v življenju. V njegov program je vključenih od 100 do 130 ljudi. Med njimi je sedaj 20 doktorjev, magistrov znanosti in 60 oseb z univerzitetnimi diplomami. “Človek se je razvijal v plemenski in patriarhalni skupnosti. Ena in druga sta propadli, zato ni več polnovrednih, avtoritativnih moških, “pokvek” pa ženske ne cenijo in jih zaničujejo. Zato moški bežijo v gostilno, igralnico in v druge oblike bega. Tako ženske ostanejo same z otroki, vzgajajo mamine sinčke, ki so v bistvu pokvečeni moški. To je poglavitni razlog za usihanje te civilizacije,” navaja dr. Rugelj.
Tako kot povsod po svetu lahko tudi v Sloveniji opazimo pojav odvisnosti od igranja iger na srečo. Na vsakem koraku nas namreč zasipajo s sporočili: “Kupite pralni prašek – morda boste srečni dobitnik avtomobila!” ali “Kupite srečke, morda se bo že jutri vaše življenje spremenilo in nikoli več vam ne bo treba delati!”.
V Casinoju Ljubljana za preteklo obdobje ocenjujejo, da se Slovenci v enaki meri odločajo tako za igranje iger na avtomatih kot za žive igre. V zadnjem času opažajo tudi porast zanimanja za igre s kartami in igre na ameriški ruleti. Pravijo, da pojav odvisnosti od iger na srečo v Sloveniji še ni prisoten, da pa se bo pojavil. Za Slovence so bile igre na srečo do leta 1995 namreč prepovedane. Patološki hazarderji naj bi bili le redke izjeme, so pa nekatere stranke tudi že zaprosile, da jim prepovejo vstop v casino, saj se naj ne bi mogli kontrolirati.
Če torej menite, da med delovnim časom izgubljate čas z igranjem iger na srečo preko spleta, če z igranjem pehate v nesrečo vso družino, če hazard prizadene vaš ugled, če se po igranju počutite krivega, če igrate zato, da bi dobili denar za odplačilo dolgov, če igrate naprej, čeprav ste že vse izgubili, če si denar za igranje izposojate, če pozabite na čas, ko igrate, če zaradi hazardiranja slabo spite ali pa vas ob izgubi morda celo obhajajo samouničujoče misli, potem ste na pravi poti, da postanete patološki hazarder. Ob prepoznavanju kateregakoli od znakov se je potrebno resno vprašati, ali je igranje vredno našega življenja in izgube naših bližnjih. Poiskati pomoč ni nič sramotnega, le korak bližje boste sami sebi in svojim pravim vrednotam.
Tekst: Maja Jevšek
