Industrija videoiger je ena izmed največjih in najhitreje rastočih na svetu, vredna kar 183 milijard ameriških dolarjev. Velika podjetja za nove igre od igralcev zahtevajo vse višje cene (za nekatere osnovne izdaje novih iger je treba odšteti že 80 EUR!), kljub temu pa so tudi igre same prepletene z raznimi mikrotransakcijami. Poglejmo si, kdaj in zakaj so se videoigre okužile s tem fenomenom, ki je vse bolj pogost, v nekaterih primerih pa skoraj nujen za bolj uspešno igranje.
Kaj so mikrotransakcije v videoigrah?
Mikrotransakcije so majhne finančne transakcije, ki jih opravimo na spletu, v aplikacijah ali samih igrah. So ključna funkcija večine brezplačnih iger ali t. i. »freemium« mobilnih aplikacij.
Mikrotransakcije omogočajo igralcem, da v igri kupijo virtualno blago s pravim denarjem. Ti nakupi lahko segajo od valute v igri, kozmetičnih dodatkov ali »loot« škatel. Igre, kot so Fortnite, Overwatch in FC (bivša Fifa) uporabljajo mikrotransakcije kot glavni del svojega prihodkovnega modela. Spomnimo, da je bilo podjetje EA zaradi sistema kupovanja naključnih paketov nogometnih igralcev deležna celo tožbe, ker njihov sistem mikrotransakcij močno spominja na kockanje.
Kdaj so mikrotransakcije začele prežemati svet iger?
Na miren ponedeljek v aprilu leta 2006 se je svet iger za vedno spremenil. Tistega dne je Bethesda Studios, razvijalec iger, ki je najbolj znan po obsežni seriji The Elder Scrolls, predstavil nekaj, kar so poimenovali mikrotransakcije. Prva mikrotransakcija je bila skromen in pogosto zasmehovan dodatek v obliki oklepa za konje.
Šlo je za povsem kozmetični dodatek, ki ni imel nobenega vpliva na igranje. Ta ideja je bila namenjena razširitvi izkušenj igralcev za majhno ceno, ki je bila prvotno mišljena kot dopolnitev raznih razširitev iger – metode, ki so jo razvijalci uporabljali že pred letom 2006, da bi nadaljevali svoj tok prihodkov brez vlaganja v popolnoma novo igro.
V naslednjih letih je vse več iger začelo prehajati z modela razširitvenih paketov na model mikrotransakcij. Najprej z majhnimi stvarmi, ki so se počasi nadgrajevale in za vedno premikale meje glede tega, kako daleč je mogoče igralce izžemati.
Visoka cena iger ne predstavlja dovolj dobička?
Mikro nakupi v igrah so glavni vir prihodkov za današnje velikane industrije iger. Medtem ko nekatere ocene pravijo, da mikrotransakcije predstavljajo 30 % prihodkov razvijalcev videoiger, bolj velikodušne pravijo, da kar 77 %!
Razvijalci videoiger služijo na tri načine: najbolj osnoven je seveda cena, ki jo igralec plača za plačljivo igro. Jasno velik del dohodka predstavljajo tudi oglasi (veliko brezplačnih iger ponuja možnost odstranitve oglasov za neko majhno ceno). Sledi pa še morda glavni vir prihodka – mikrotransakcije. Ta podatek nas verjetno rahlo preseneti. Predstavljali bi si, da največ denarja podjetja zaslužijo prav s prodajo videoiger, toda podatki temu nasprotujejo.
V svetu mobilnih videoiger (ki so večinoma brezplačne) so, glede na številke, ki jih navaja Statista, prihodki od plačljivih aplikacij za igre leta 2022 znašali 1,25 milijarde dolarjev v primerjavi z osupljivimi 145 milijardami dolarjev od nakupov v igrah. Prihodki od oglaševanja iger so znašali 78,8 milijarde dolarjev.
Ti podatki se odražajo tudi znotraj posameznih razvijalcev iger. Leta 2023 je Electronic Arts (EA) poročal, da je samo z mikrotransakcijami ustvaril osupljivih 4,3 milijarde dolarjev dobička, kar nakazuje, kako donosna je postala ta strategija. Poleg EA so tudi drugi velikani, kot je Activision, ustvarili znatne tokove prihodkov s podobnimi modeli.
Izjemno kontroverzen poslovni model
Raziskava iz leta 2022 je pokazala, da imajo mikrotransakcije pomembno vlogo pri zasvojenosti z igrami na srečo. Igre so psihološko zasnovane tako, da porabimo čim več denarja.
Brezplačne igre uporabljajo besedo »brezplačno«, da vas zvabijo v mikrotransakcije v video igrah. S tem, ko vas malce posladkajo z nekaj časa zastonj premium izkušnje, vas premamijo, da porabite pravi denar za izboljšanje svoje igralne izkušnje. V primerjavi s tem, kako zabavna je igra, ko vanjo vložimo malce denarja, je »brezplačna« različica hitro zelo dolgočasna ali nadležna.
Države po vsem svetu počasi začenjajo regulirati obseg teh transakcij. Mikrotransakcije so v nekaterih primerih res igre na srečo in to ima lahko katastrofalne posledice, predvsem zato, ker so v to večinoma vpleteni mladoletniki. Mikrotransakcije v Fifi so včasih res izgledale kot igralni aparati v igralnih slaonih. Igralci so lahko »loot« škatle kupili s pritiskom enega samega gumba kar v igri sami.
Tako večinoma otroci, polni dopamina zaradi odpiranja bleščeče animiranih škatel in želje po svojem najljubšem igralcu, preprosto še naprej pritiskali na gumb, ne da bi se zavedali, da praznijo bančne račune svojih staršev.
Kako naprej?
Prihodnost videoiger se bo verjetno še naprej zanašala na mikrotransakcije za dotok prihodkov. Ker se uporaba modelov brezplačnega igranja in nakupov v igrah vse bolj širi, lahko razvijalci vedno bolj intenzivno integrirajo mikrotransakcije v svoje igre.
Etični pomisleki v zvezi z zbiranjem podatkov in kompulzivnim igranjem na srečo verjetno predstavljajo glavne izzive razvoja videoiger. Strokovnjaki napovedujejo, da bo skoraj vsaka igra v prihodnosti vključevala neko obliko mikrotransakcije, bodisi prek valut v igri ali nakupov dodatne vsebine.
Novinar
