Zakaj je Django Reinhardt morda najboljši kitarist vseh časov?

Ne, ne gre za tistega Djanga iz Tarantinovega filma o kavbojih. Django Reinhardt je bil kitarist, igralec bendža in skladatelj romsko-belgijskega porekla. Preživel je prvo in drugo svetovno vojno. Ustvarjal in služil si je denar v Parizu s svojim Quintette du Hot club de France. S svojo glasbo je potoval tudi po Združenih državah Amerike. Toda kaj ga dela drugačnega od izjemne flameko ikone Paca de Lucía ali pa rokovske legende Jimija Hendrixa, ki je solo lahko zaigral celo z zobmi?

Odgovor na to vprašanje je v resnici izjemno preprost: žanr. Django je bil za evropski jazz revolucionarno ime. Zaradi svoje kreativnosti in nadarjenosti se je prebil vse do vrha, a ga je morda težko primerjati s kitaristi drugih glasbenih zvrsti. Vsaka izmed njih namreč zahteva uporabo različnih tehnik in se lahko osredotoča na druge elemente muzikalnosti. Tako ga morda ne moremo okronati, a ga lahko postavimo ob bok drugim velikašem, ki so svoje življenje posvetili umetnosti kitare.

Glasbena pot Djanga Reinhardta

Kot otrok se je Django z družino priselil v Pariz in se ustalil v romskem naselju vozov na obronku mesta. Pri dvanajstih letih je začel igrati violino. Obzorje se mu je začelo odpirati, ko je v roke prvič dobil bendžo, ki ga je nato zamenjal za kitaro.

Že ko je bil mlad je pritegnil veliko pozornosti s svojim igranjem in velikim talentom. Pri 15 letih si je že služil denar z igranjem po kavarnah in barih. Pridobil si je mednarodno pozornost glasbenih poznavalcev. Eden izmed njih je celo prišel iz Velike Britanije in mu, ko ga je slišal, na mestu ponudil delo.

Navduševal se je nad novim načinom igranja oziroma novo glasbo, ki so jo v dvajsetih letih ustvarjali v Ameriki: jazzom. Spoznal je violinista Stephana Grapellija in skupaj sta leta 1934 osnovala znameniti kvintet. Djangov brat Joseph »Nin-Nin« Reinhardt in Roger Chaput sta igrala spremljevalni kitari, Louis Vola pa kontrabas.

Tragična nesreča

Pri sedemnajstih letih se je poročil z Florine Mayer. Njegova ciganska žena je izdelovala rože iz papirja. Neke noči se je v njunem vozu prevrnila sveča in vse papirnato cvetje je zagorelo skupaj z njim. Django je bil v požaru hudo ranjen na levi polovici telesa. Zaradi hudih poškodb so mu zdravniki želeli amputirati nogo, a tega ni dovolil. Na levi roki sta funkcionalnost izgubila mezinec in prstanec, njegova dlan pa je za vedno nosila podobo ognjene rože. Rekli so mu, da nikoli več ne bo mogel igrati kitare.

Zaradi tega je lahko za igranje zahtevnih delov uporabljal le dva prsta leve roke. Čeprav je to predstavljalo veliko oviro za igranje, je veliko vadil, da je roko in prsta okrepil. Iznašel je nov način za igranje vseh akordov in tonov, ki bi sicer zahtevali njegovo celotno roko. A to ni pomenilo, da se je s svojim igranjem poskušal približati »normalnemu« načinu. Ustvaril je popolnoma lasten stil igranja, ki je iz kitare izvabljal zvoke na popolnoma nov in izviren način. Če bi želeli poustvariti njegov zvok, ki morali tudi sami igrati zgolj z dvema prstoma!

V tem posnetku lahko vidimo njegovo spretnost in hitrost pri igranju s poškodovano roko.

Kaj je doprinesel glasbi?

Bil je prvi, ki je v Evropo prinesel ameriški jazz. Med ljudmi je bil izjemno popularen in ljubitelji swinga so se številčili. Toda glasbo je izvajal v svojem stilu in jo predrugačil. Razvil je posebno vrsto jazza, ki se imenuje Manouche jazz, ki dobesedno pomeni ciganski jazz, saj so ga igrali predvsem Romi. Manouche je združeval francosko in cigansko tradicionalno glasbo, dixieland, swing jazz in druge vplive. Ena od najbolj znanih skladb kvinteta do tega dneva je Minor Swing.

Poleg tega je revolucioniral tudi uporabo kitare v glasbi. V njegovem kvintetu so bile namreč kar tri, a le dve sta igrali spremljavo. Django je igral melodijo oziroma soliral skupaj z Grapellijem. Do tega trenutka je bila kitara videna kot melodičen instrument zgolj v klasični glasbi. V tem obdobju je posebno Segovia poskrbel za njeno popularizacijo.

Znan ni postal po smrti, temveč je njegova izjemna tehnika slovela ves čas njegovega življenja. Bil je eden najboljših jazzistov. Smatrali so ga za glasbenega genija, še toliko bolj po njegovi hudi poškodbi, ki ga je glasbeno zgolj izzvala. Lahko je igral zelo hitro in čisto, navduševali pa so se tudi nad njegovo uporaba vibrata, igranjem arpeggia in drugimi tehnikami. Oboževala ga je cela Francija in med drugo svetovno vojno mu je to marsikdaj tudi rešilo kožo, čeprav je bil pripadnik ene izmed targetiranih etničnih skupin s strani nacistov na oblasti.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je bil nepismen in se je naučil brati in pisati šele v odrasli dobi svojega življenja. Prav tako ni bil deležen veliko izobrazbe in ni znal brati glasbe. Zato mu je pri skladateljskem procesu pomagala asistentka, ki je zapisovala njegovo glasbo.

Če te je Djangova zgodba prevzela in si želiš izvedeti še več o njem, si lahko ogledaš francoski film Django, prebereš strip Salva Rubia z naslovom Django: Hand On Fire, ali pa preprosto prisluhneš njegovi glasbi.

Vesna Petrič

Novinar