JAMM je štiričlanska glasbena skupina iz Ljubljane, ki jo sestavljajo klasično glasbeno izobraženi člani, ki jih glasba spremlja že od malih nog.
Metod Sečnik v bandu igra kitaro, saksofon, orglice, klarinet, flavto in poje. Je tisti, ki se dogovarja za termine špilov in skrbi za organizacijo. Janez Sečnik igra kitaro, bas kitaro, kontrabas, violino, mandolino in poje. Sicer pa ponavadi špile polepša s kakšno smešno izjavo. Andraž Poljanec igra bobne, klavir, kontrabas in flavto. Je tisti, ki vztrajno drži tempo, tudi če ostale tri spredaj zanese. Manca Smolić igra violino, bobne in poje ter skrbi za žensko protiutež večinski moški postavi, tokrat pa je prevzela pogovor in nam povedala veliko zanimivega.
Koliko časa obstaja vaša skupina? Kako ste se našli?
Naša skupina v bolj ali manj nespremenjeni zasedbi skupaj deluje že peto leto. Prav zelo se nismo rabili iskati in lahko bi se reklo, da imamo kar srečo, saj se poznamo že od malih nog. Prihajamo iz iste župnije, povezujejo pa nas tudi takšne in drugačne sorodstvene vezi. Zametki skupine kot take pa segajo v leto 2006, ko smo na poroki Metodove in Janezove sestre Marte čisto spontano skupaj »zajammali«. Potem smo (Manca, Metod in Janez) nadaljevali z igranjem po različnih ljubljanskih kavarnah, poslušalstvo pa so večinoma sestavljali naši prijatelji in družinski člani. Čez čas pa smo le začeli dobivati tudi druge ponudbe, širili smo svoj repertoar, zato je bilo potrebno razširiti tudi zasedbo. Medse smo sprejeli še četrtega člana, s katerim smo se lansko leto razšli. No, število članov ostaja nespremenjeno, saj se nam je pridružil odlični Andraž Poljanec, sicer solist timpanist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija ter Metodov in Janezov svak.
Kaj vas združuje?
V prvi vrsti nas združuje ljubezen do kvalitetnega izvajanja popularne glasbe, ki ga je v slovenskem prostoru vedno manj. Pa tudi ljubezen do glasbe na splošno ter seveda medsebojna poznanstva.
Kaj vas razlikuje od drugih glasbenih skupin?
V zadnjem času smo se usmerili predvsem v igranje na porokah, obletnicah, poslovnih zabavah, otvoritvah in podobnih dogodkih. Kar nas loči od drugih tovrstnih skupin, je v prvi vrsti predvsem to, da vso glasbo izvajamo v živo – tako vokale kot spremljavo. Na teh dogodkih so namreč pogosti tako imenovani »one-man-bandi«, kjer se vsa spremljava vrsti na playback. Glasba ob izvajanju v živo takoj oživi, vsakič je izvedba pesmi malo drugačna, saj lahko Metod malo drugače odigra na kitaro, Andraž naredi malo drugačno ritmično figuro na bobnih, pa tudi za izvajalca samega je to nek »recept«, da se pesmi ne naveliča, pa tudi če jo igra že stotič. Druga stvar, ki nas dela »posebne«, pa je mogoče to, da vsak izmed nas igra vsaj tri instrumente. To nam daje možnost, da izvajamo veliko različnih žanrov, ki jih s samo štirimi instrumenti verjetno ne bi mogli.
Kaj vse igrate? Kateri je vaš najljubši komad?
Igramo vse. Od slovenske popevke do tujih evergreenov, etno, pop, jazz. Na našem repertoarju se res najde za vsakega nekaj. Hmm. Če bi že morali izbirati, mislim, da bi kar vsi v en glas izbrali pesem Sacrifice od Anouk ali pa mogoče Mlade oči Ditke Haberl.
Kaj ti pomeni glasba?
Meni osebno glasba pomeni velik del življenja. In mislim, da kar vsakemu od nas. Po eni strani je način izražanja, tako osebnega kot umetniškega, po drugi strani pa je lahko zabava, sprostitev. Gotovo je glasba univerzalen jezik in tisto, kar povezuje/združuje.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Še naprej ustvarjati kvalitetno glasbo, še naprej skupaj »jammati«, še naprej polepšati ljudem marsikateri dogodek in še naprej skupaj delovati. Sicer pa si v slovenskem prostoru, kar se tiče glasbe, ni dobro delati prevelikih pričakovanj, ker si prehitro lahko razočaran. Kot pravijo: »Go with the flow.« Tudi mi se tega držimo, skupaj se trudimo delovati najboljše, kar se da, in se veselimo novih skupnih doživetij!
Mojca Buh
