Vse se je začelo kakšnega pol leta nazaj. Sedela sva vsak na svojem stolu, med nama pepelnik in gost dim. Bil je mešanica cigaret in dišeče palčke, v mraku sta delovala le še dva čuta: žgečkanje po grlu in sluh. Tistega večera nam je Spotify stregel s Queens of the stone age, Muse, Them Crooked Vultures, ki so ravno pravo ozadje za filozofiranje s kozarcem vina v roki. V trenutku zamišljenosti pa dim preseka ikoničen začetek I Am The Lightning. To so bili Des Rocs.
»Ni bed« sem rekel jaz.
»Zakon so« je rekla Tara. »Januarja igrajo v Milanu. A greva?«
In sva šla.
Pot v Milano
Milano je daleč. Tega se zaveš, ko ti v avtu že tretjič zaspijo noge, USB-ključek igra že drugi krog, tem za pogovor pa je zmanjkalo nekje pri Trstu. Pot bi lahko šteli tudi po boleče simetričnih nasadih dreves ob avtocesti, drugega pač ni za videti. Ravnina, industrijske cone in industrijska agrikultura. Na srečo naju je pot vodila mimo Gardskega jezera in prikupnega kraja imenovanega Sirmione, kjer je bil čas za malico.
Sirmione je zgodovinsko mesto na južni obali Gardskega jezera s posebnim adutom: staro mestno jedro je na otoku. V prvem stoletju pred našim štetjem je bilo Sermione letovišče za premožne Rimljane. Ob koncu rimskega imperija je služila kot utrdba za južni breg Gardskega jezera. Skozi srednji vek je spreminjala lastnike od manjših plemičev do Benetk in na koncu Habsburžanov. Vse do združitve Italije leta 1860. Zato lahko tam vidimo ruševine rimske vile, utrdbo Castello scaligero iz 13. stoletja in ohranjeno cerkev še iz časov Langobardov (zgrajena okoli 765 n. št.).
Razen utrdbe Castello scaligero, ki je ni mogoče zgrešiti, je prejšnji odstavek prišel naravnost z Wikipedije. Nama so bolj dišali sendviči kot turizem. Vseeno pa je ostal čas za sprehod po zgodovinskem otoku. Ker smo izven sezone, je bil center z glavnim trgom Piazza Carducci skorajda mesto duhov. A to ni ustavilo treh gostincev, ki so se prav šopirili z neznansko izbiro tortic in (kljub zimi) sladoleda. Prisežem, nikoli še nisem videl toliko sladoleda na tako majhnem prostoru.
Pot se je nadaljevala. Ravnine, industrijski kompleksi, njive. Table Milano 297, Milano 145, Milano 87. Pozno popoldne sva končno parkirala in se najavila v prenočišču. Pred koncertom se spodobi malo spočiti, nekaj pojesti in kaj popiti. Zavrtimo čas naprej za nekaj ur in že stojiva pred vhodom v Legends Pub – kraj kjer se bodo zgodile sanje, kot pojejo Des Rocs v pesmi Dream Machine.
Koncert
Koncertni del Legends Puba ni dosti večji od glavne dvorane ljubljanskega Orto Bara. Notri se nas je stiskalo kakšnih tristo in zaposleni za pultom je komaj dohajal s točenjem piva. Luči se ugasnejo, ostane le še oder in napeto čakanje v zraku.
Koncert je otvoril bend Christopher Shayne, ki so spremljali Des Rocs na turneji po Evropi. Zagrmeli so bobni, znižane kitare in bas, ki je kar jemal sapo. Christopher Shayne igrajo mešanico metala, swamp rocka in, kot pravijo sami zase, tradicij ameriškega juga. Eno uro se je treslo, headbangalo in dvigovalo pesti visoko v zrak. Redkokdaj slišimo izvajalca prvič in še v živo in nam postane všeč, a Christopher Shayne je to uspelo.
Menjave bendov so čisto posebna koncertna izkušnja. Če smo pozorni lahko vidimo kateri od roadiejev je novinec, kdo je glavni in kdo je najboljši. Za slednjega velja pravilo: dobrega roadieja se ne vidi. Usklajena ekipa štirih je v nekaj minutah pripravila oder za zvezdo večera Des Rocs.
Luči se zopet ugasnejo. Zdaj se zdi, da je tema še gostejša kot prej. Edina svetloba je prenosnik v kotu, ki predvaja uvodno matrico za prihod Des Rocs. Začeli so s pesmijo Dream Machine, ki je tudi naslov njihovega albuma in turneje. Najprej sta bila na odru le bobnar in basist. Potem pa je v epskem slogu kot diva na oder prišel glas in obraz Des Rocs – Daniel Rocco. Nisem najstnica, ki omedleva, ko na oder pride Harry Styles, vendar v tem trenutku sem jih razumel.
Daniel Rocco je eden najbolj unikatnih in karizmatičnih ljudi, kar sem jih videl. Opravljen je bil v črno-belo-rdeče usnje, z želatino v laseh, očali in nasmehom do ušes. Kot se je izrazila Tara: »tipček izgleda kot iz risanke.« Skakal je, plesal je, mahal z rokami kot otroci po preveč sladkarijah in njegov nasmeh ni zbledel niti za sekundo. Eno uro in pol. Basist in bobnar sta ostala nekoliko nevidena, vendar očitno je bilo, da Daniel črpa energijo tudi iz njune prezence. Ekstaza se je širila z odra med publiko in upam si staviti, da niti eden od poslušalcev ni bil razočaran. To je bil zadnji koncert evropske turneje in Des Rocs so ga naredili nepozabnega.
Po koncertu sva z nadhoda opazovala, kako se vkrcavajo v svoj avtobus na pot proti letališču. Naslednjega jutra so bili že v rodni ZDA.
“Gremo dam”
Najina pot domov se je zdela krajša kot do tu. Zamotila sva se z igrico štetja rumenih avtomobilov. Sledilo je pivo v Veroni. Tam sva skoraj obtičala na parkirišču, ker se jim je pokvaril tiskalnik. Zavedel sem se, da je osnovno znanje italijanščine nujno, saj oni pač nimajo osnovnega znanja angleščine. Tako sem kot tisti otrok, ki ga mati pripelje k zdravniku, nelagodno stal poleg, ko se je Tara dogovarjala z varnostnikom, da naju spusti iz parkirišča.
V Ljubljano sva se vrnila ob mraku. Cel dan na cesti človeka bolj utrudi, kot bi si mislil. Ostalo mi ni drugega kot zabubiti se v posteljo in prižgati Dream Machine.
Novinar
