Na današnji dan pred 40 leti je umrl Elvis Presley, ki je utelešal tako ameriške sanje, ker se je iz revščine prebil med bogataše, kot ekscese. Slednje je kralja rock and rolla, kot ga označujejo, tudi pokopalo: pomirjevala in narkotiki so bili uradni vzrok, da mu je pri komaj 42 letih odpovedalo srce. Njegov duh in glasba pa živita dalje.
Njegovo posestvo Graceland v Memphisu, kjer so Presleyja 16. avgusta 1977 našli mrtvega, je od leta 1982, ko sta ga njegova bivša žena Priscilla in njegova hči Lisa Marie odprli javnosti, videlo več kot 20 milijonov ljudi. Letno ga obišče 600.000 ljudi in po lastnih podatkih prispeva okrog 150 milijonov dolarjev v proračun Memphisa. Na posestvu obletnico njegove smrti tradicionalno obeležujejo z Elvisovim tednom, v sklopu katerega se oboževalci na predvečer glasbenikove smrti s svečkami sprehodijo do njegovega groba. Elvisov teden poteka med 11. In 19. avgustom. Podobno je bilo tudi ob letošnji okrogli obletnici. Elvis Aaron Presley (1935-1977) je postal legenda že za časa življenja. Od leta 1954, ko je izdal prvo skladbo That’s All Right, do poslednje pesmi Way Down avgusta 1977, je objavil več kot 100 singlov, 30 EP-jev in več kot 70 albumov. Bil je skoraj 1000 tednov na vrhovih lestvic ter prodal okrog 600 milijonov primerkov svojih plošč. Zgradil si je tudi filmsko kariero, ki jo je začel leta 1956 s filmom Love Me Tender – skupaj se jih je nabralo več kot 30 -, ter se do leta 1966 vpisal med deset komercialno najbolj uspešnih ameriških igralcev. S svojo pojavnostjo je, kot je zapisala hrvaška tiskovna agencija Hina, spremenil vse v 50. letih prejšnjega stoletja: glasbo, modo in razmišljanje mladih. Spojil je belski country z rhythm and bluesom temnopoltih, bil je tudi prvi glasbenik, ki je ob glasbi plesal.
Čeprav ga glasbeni establišment ni odobraval, ampak ga je označeval za slabega pevca z vulgarno glasbo, so najstniki z njim prvič v zgodovini dobili glasbo, na kateri so zgradili svojo kulturo. Starši in otroci tako niso več poslušali istih glasov in se klanjali istim idolom, pač pa so bili tu Dean Martin, Perry Como, Frank Sinatra in Doris Day nasproti Elvisu, Little Richardu, Chucku Berryju, Jerryju Lee Lewisu, Wandi Jackson in Etti James, je za Hino pojasnil producent in glasbeni urednik Siniša Škarica. Da bi bila glasba brez Elvisa drugačna, so mu priznavali mnogi. “Brez Elvisa nobenemu od nas ne bi uspelo,” je nekoč dejal Buddy Holly. “Brez Elvisa ne bi bilo Beatlesov,” je trdil John Lennon. Skladatelj in dirigent Leonard Bernstein ga je v poznih 60. letih opredelil za “največjo kulturno ikono 20. stoletja”, Neil Young pa je konec 70. let, ko je vznikal punk, v pesmi My My, Hey Hey prepeval: “The King” is gone but he’s not forgotten, this is the story of a Johnny Rotten.
Kljub veliki oboževanosti pa se je kralj rock and rolla v zasebnem življenju počutil osamljenega. Na današnji dan leta 1977 so ga našli neodzivnega v kopalnici, poskusi animacije niso bili uspešni. Vzrok smrti je bil srčni zastoj, najverjetneje kot posledica predoziranja z zdravili. Zadnji koncert je izvedel junija istega leta pred skoraj 20.000 poslušalci v Indianapolisu, ko je bil po besedah oboževalcev le še senca njihovega idola. Za njim so ostale uspešnice, kot so Love Me Tender, In The Ghetto, Always On My Mind, Jailhouse Rock, It’s Now Or Never, Suspicious Minds ali Can’t Help Falling in Love, ter predmeti, ki jih ponujajo na dražbah.
