Tine Kocjančič, bolj poznan pod psevdonimom Valentino Kanzyani, je pionir slovenske elektronske glasbe – pravijo mu kar veliki mag techna.
Z vrtenjem glasbe je pričel že pri rosnih trinajstih letih ter pri petnajstih že uradno nastopil kot DJ v klubu. Na svetovni sceni so ga spoznali deset let nazaj. 29-letni Koprčan že kar nekaj let živi na španskem otoku Ibiza, kjer ima super urejeno življenje, Slovenije niti ne pogreša. Na domačih odrih ga lahko zasledimo le dvakrat letno, večkrat lahko njegove ritme zasledijo v Južni Ameriki, ki pa je tudi že njegov drugi oziroma tretji dom. Sodeloval je že z ogromno svetovno priznanimi DJ-ji, energijo za nove ideje pa mu dajejo, kot pravi, mladi, še neuveljavljeni DJ-ji. Pravi, da je glasba njegovo življenje in svojega poklica ne bi zamenjal, še najmanj z ekonomskimi poklici. Njegov oče, Danilo Kocjančič, bivši član slovenske glasbene skupine Kameleoni, kitarist in skladatelj, svojega sina zelo rad obišče na Ibizi. V prihodnosti bosta po vsej verjetnosti ustvarila tudi kakšen skupen komad. Kanzyani trenutno dela na svojem prvem albumu, ki bo izšel v kratkem. Album je nastal tudi v sodelovanju s priznanim slovenskim DJ-jem Ian F-om, s katerim sta zelo dobra prijatelja. Sicer Kanzyani tekoče govori špansko, sovraži ekonomijo in je eden redkih virtuozov, ki še vedno vrtijo z gramofonskimi ploščami.
Kako to, da ste se preselili iz Kopra na španski otok Ibizo, kjer živite že kar nekaj let?
To je bila moja želja že nekaj let, ampak sem se v bistvu preselil zaradi tega, da bi imel nekje prostor, kjer bi dejansko hodil ven in ne na »špil«. Vsak dan sem hodil ven delat in nikoli nisem imel dejanske priložnosti »hoditi ven«, žurirati. Tako sem se preselil na Ibizo in lahko vsak dan hodim žurat, delam pa za vikende. To je dosti. Prisotna je tudi želja, da bi slišal tudi kaj drugega. Kot slikar, ki pač gre nekam, kjer slikajo, da se bo naučil tudi kakšne druge tehnike. Če se hočeš razviti, moraš slišati tudi kaj drugega, naj bo dobro ali slabo. Tako potem dobiš nove ideje.
Ali kaj pogrešate rodno Slovenijo?
Niti ne, saj se mi je na Ibizi odprla nova pot, spoznal sem ogromno ljudi, dobil nove prijatelje. Pozimi in poleti je na Ibizi nonstop žur. Ni mi treba nikogar obiskovati, saj se vsi vedno dobimo nekje zunaj. Kar se tega tiče, je življenje tam špica.
Govorite tekoče špansko?
Seveda.
Če sem prav zasledila, ste z vrtenjem elektronske glasbe pričeli že v srednji šoli, s 15. letom starosti.
Če bi imel priliko, bi začel še prej, vendar mi mama ni dovolila hoditi po klubih. Začel sem vaditi že pri trinajstih doma ali pri prijateljih, ki so imeli gramofone in v bistvu vso opremo. Pri štirinajstih, ko mi je mama že dovolila, sem poleti začel hoditi ven v klube s prijateljem, ki je že vrtel glasbo in se tako veliko naučil. Pri petnajstih sem v bistvu že sam vrtel. Ampak ker sem že dve leti prej ogromno vadil, sem pri petnajstih že znal in uradno nastopil kot DJ v klubu.
Ste eden redkih DJ-ev, ki še vedno uporablja vinilke, gramofonske plošče. Kaj menite o digitalni tehnologiji?
Tehnologija je super, kar se tiče studijskega dela. Na odru pa se mi nekako ne zdi, da bi jo uporabljal. Ne zdi se mi, da bi mi tehnologija v tem smislu prinesla kakšno prednost. Edino prednost vidim v prenašanju manjše teže. Že od nekdaj najraje uporabljam gramofone. Ko sem za kratek čas prešel na vrtenje z računalnikom, mi je bila všeč ideja, da lahko iz njega spraviš zvok na vinil in vrtiš direktno. Vendar sem pri sebi opazil, da sem v tem času izgubil veliko občutka za glasbo, nabralo se je dosti skladb in na koncu nisem več vedel, kaj imam na računalniku. Posledično je bil zame najbolj pametno, da sem se vrnil na vinilke – da sem spet dobil nazaj sam sebe, to energijo, gramofonske plošče. Odkar sem se vrnil nazaj na vinilke, sem kupil vsaj 1000 novih plošč. Koliko pa je plošč v moji 20-letni kolekciji, si težko predstavljam.
Kako vam je šlo šolanje ob ukvarjanju z glasbo?
Šolanje je trpelo, ker me že po naravi ni nikoli zanimalo. Vpisal sem se v srednjo šolo na smer ekonomski tehnik, a zadnjih izpitov nisem opravil, ker nisem več zdržal. Ekonomije nisem maral in nikoli se mi ne bi ponudila dovolj velika priložnost, da bi delal v tej smeri. Koncept ekonomije se mi je že od 17. leta zdel zgrešen v smislu, kako lahko gradiš samega sebe na izgubo drugih, sebe obogatiš, medtem ko druge potlačiš.
Vaš oče, Danilo Kocjančič, je priznan slovenski skladatelj in kitarist. Sta že kaj ustvarjala skupaj ali razmišljata v tej smeri?
Gotovo se bova kdaj kaj domislila skupaj. Velikokrat me obišče na Ibizi, in pogovarjala sva se že, da bi, ko bom postavil svoj studio tam, mogoče v njem kaj zaigral in posnel tudi zame. Moj oče je super glasbenik, tako da ne vidim razloga, zakaj ne bi.
Vrteli ste že vsepovsod po svetu. Kje ste doživeli največjo osebno izkušnjo in kje so bili ljudje najbolj “zagreti”?
V Južni Ameriki imam zelo dobro povezavo z ljudmi. V Čilu so že skoraj moj drugi dom. Zdaj sem bil tam že drugo leto in imam toliko prijateljev, toliko vsega, da sem se letos, ko sem odšel tja, počutil prav domače. Ker tekoče govorim špansko, tudi s komuniciranjem nimamo problema. Južna Amerika je zame prav res poseben del sveta.
Kako napreduje izid prvega albuma, s katerim se trenutno ukvarjate?
Da, v kratkem izide prva plošča mojega prihajajočega albuma, na katerem je tudi komad, narejen v sodelovanju z Ian F-om. Z njim vrtim že kar dolgo časa in je moj zelo dober prijatelj, rad sodelujem z njim za gramofoni in v studiu. Še en singel izide nekje junija, celoten album pa po letošnjem poletju.
Ana Planinšek
