Med 8. in 10. julijem je v Ljubljani potekal festival MENT. Festival alternativne umetnosti in glasbe je prava poslastica za vse, ki ste naveličani vsakdana. Nastopilo je preko 70 izvajalcev na večih lokacijah po Ljubljani: v Kinu Šiška, na Metelkovi, v Orto baru, Cankarjevem domu, Stari mestni elektrarni, Zorici, Klubu K4 in Dobravagi. Med njimi so bili tudi Kokosy. Mlad četvorec se je predstavil z albumom Hude bejbe na dopustu leta 2019.
Njihova glasba je sveža, polna radosti in ljubezni. Besedila zadanejo glavico na žebljico in najbolj banalno stvar – kot recimo obisk NUK-a – spremenijo v poetično doživetje. Boris Kokalj, Martin Drobnič, Anže Lajevec in Izidor Valič peljejo svoj čustveni vrtiljak po Sloveniji, pred kratkim so nastopili na Valu 202 v Jutranjem koncertu, med koncertiranjem pa se že pripravljajo na izdajo svojega drugega albuma. Zbrani okoli stoječe mize pred Orto barom so spregovorili o načrtih za prihodnost, vseh puncah z naslovnic in Benjaminu.
Kako se je zgodba Kokosy začela?
Boris: Ekipa, ki smo zdaj, smo se spoznali v gimnaziji Želimlje. Priložnostno smo že prej kdaj igrali skupaj, v tej zasedbi pa smo zdaj tri leta. Čeprav se je Izi (bobnar) tako izboljšal, da nas je producent vprašal, če smo zamenjali bobnarja, ko nas je slišal na Jutranjem koncertu (smeh). Prvič smo se predstavili s špilom v Prulčku leta 2019 in potem je šlo samo še navzgor.
Izi: To je bila najboljša pohvala in kritika (smeh)
Boris: Izi je začel kot kitarist. Vendar takratni bobnar ni hodil na vaje, ni bil odziven, nezainteresiran skratka. Tako se je Izi naučil igrat bobne skupaj z bendom. To je bila kar prednost, vse je bolj organsko raslo. In zdaj, po treh letih, je super.
Torej, Izi, kako se ti je uspelo tako izboljšati?
Izi: Prvo kot prvo, začel sem vadit. Šel sem iz nič na malo (smeh). Že v petem razredu sem poskusil bobne in mi je ostala koordinacija rok in nog, tako da se ni bilo pretežko navadit. Potem sem pa igral in igral. Srečo sem imel, ker smo zgodaj prišli v stik z drugimi bendi in sem se veliko naučil tudi od njih. Bil sem kot goba.
Torej ste kar hitro začeli bolj resno koncertirati, spoznavati druge bende, ustvarjati poznanstva?
Boris: Ja, kar hitro. Prva pomembna stvar je bila, da smo zmagali na Škisolovu in prišli igrat na Škisovo tržnico. Sicer smo igrali že ob sedmih, z majhno publiko, smo pa tam spoznali MRFY-je, ki so nas priporočili naprej. Potem smo fuuul hitro izdali album (Hude bejbe na dopustu), zato je tudi njegova kvaliteta temu primerna. Naprej pa se je vse kar hitro odvijalo, zdi se mi, da so nas ljudje kar pograbili.
Veliko sodelujete z MRFY?
Boris: Kolegi smo. Lenart, njihov basist nam je izdelal naslovnico albuma. Potem pa je Drobo rekel, da se njemu to zdi preveč seksualno in mu Lenart v najbolj dolenjskem naglasu odgovori: a ti ne maraš seksa? (smeh)
Skoraj vse vaše pesmi imajo naslove z imeni deklet. Ali so vse to resnične osebe?
Boris: Na prvem albumu so vsa imena resnična.
Drobo: Edino Leya nima ipsilona. Je v pesmi bolj modni dodatek.
Boris: Ja. Pišemo po resničnih dogodkih. Na drugem albumu, kjer bodo tudi kakšna bolj boleča besedila se bomo izogibali imenom. Zdi se mi, da če poješ neke lahkotne ljubezenske komade, je to super, če so bolj resni pa je fer, da spustiš resnična imena.
Torej bo drugi album bolj resen?
Boris: Ah ne, vsega bo dovolj. Cel čustveni vrtiljak od depresije do hrepenenja, ekstaze, erotike, zajebancije – predvsem veliko zajebancije. Pravi čustveni vrtiljak, da plavaš gor in dol kot sinusoida.
Izi: Naš najljubši pa je Destilirana pohota.
Lajo: Sicer bomo še videli, če se pojavi kakšen boljši, ampak za zdaj je ta najboljši. Najbolj pohoten, najbolj ga hočemo (smeh).
Danes boste igrali vse kar imate na YouTubu, se pravi celoten prvi album?
Boris: Prvi album in še nekaj stvari iz Jutranjega koncerta. Mogoče komu ni všeč, da smo že tam in še danes pokvarili presenečenje in igrali pesmi, ki izidejo šele z drugim albumom. Ampak takrat smo čutili pravi čustveni moment in verjamemo, da je to veliko ljudem všeč. Čeprav malo pokvariš presenečenje.
Prej ste omenili, da vam vaš prvi album ni tako všeč. Kaj bi spremenili?
Izi: Vse bi še enkrat posneli (smeh). Ni bilo slabo, da smo ga posneli, ko smo ga, nas lahko ljudje vsaj najdejo. Za dobro ali slabo, zdaj obstaja.
Drobo: Tehnično smo zelo napredovali odkar smo ga posneli. Neke stvari, ki jih takrat nismo znali dobro zaigrati ali posneti, bi lahko izboljšali.
Lajo: Jaz bi nanj vključil še pesem Vdih. Je zelo turbulentna, veliko je menjav tempa in celo snemalec je imel težave s tem. Tako da je bil posnetek neuporaben. Ostal pa je v outru albuma.
Boris: Preveč se sliši, da so bobni umetni. Pa na Leyi je moj auto-tune preveč očiten.
Izi: Kot da drugje pa ni (smeh). Sicer pa tudi Marjeta je nekako čudna. Mnogo boljša je v živo. Tko da pridite na koncert (smeh).
Videospot za Marjeto me je pozitivno presenetil na koncu. Namesto Hollywoodskega objema vidimo fanta, ki najde rožo, marjetico. Kako ste prišli na to idejo?
Boris: Nek brainstorming session smo imeli. Razmišljali smo, kaj narediti, da ne bo popolnoma konvencionalno. Če je že pesem čisto preprosta – fant se zaljubi in mu uspe priti do dekleta, ali pa ne – smo želeli, da je vsaj video nekaj posebnega.
Lajo: Z vsemi spoti poskušamo ubrati neko budget varianto. Nek DIY način, ki ga lahko vsak spelje, da pokažemo, da vsak lahko. Tudi cel bend je taka budget varianta (smeh).
Boris: Ja. V začetku smo sami delali režijo. Zdaj sodelujemo s Filipom Jembrihom, mladim režiserjem z AGRFT, ki je ful car in se sklada z našo vizijo in tudi sam je poln idej. Ker smo si mi zelo različni in mamo različne vizije je super, da Filip zna samozavestno izpeljat svojo idejo. Točno to potrebujemo, saj če bi vse prepustili nam, bi se skregali (smeh). Mi imamo veliko kreativnih razmikov in rabimo nekoga, ki posluša naše ideje, jih upošteva vendar na koncu reče: zdaj pa delamo po moje. Pred tem smo sami snemali in je bilo zabavno, zdaj je pa še kvalitetno. Zelo smo ponosni na videospot Planeti se vrtijo.
Ali se tudi pri pisanju glasbe kažejo vaše kreativne razlike?
Lajo: Včasih. Vendar načeloma Boris prinese melodijo in besedilo, neko tematsko idejo, okostje komada, potem pa še mi dodamo svoje dele in vse skupaj izpilimo. Imamo tudi producenta Gregorja Bajca, velikega vedeža, mojstra, ki ruši naše stolpe (smeh). Zelo mi je všeč njegov pristop, nikoli ne reče: »to je slabo«, ampak: »tu nekaj ne štima. Kaj pa vam?« Pravzaprav nas prisili, da reflektiramo in sami izboljšamo komad.
Boris: Mislim, da je pisanje glasbe ena redkih stvari, kjer se ujamemo. Vsak da svoj čar, Lajo z mojstrstvom klaviatur, jaz prinesem besedilo in čustva, Izi in Drobo pa z ritmom in basom lahko komad popeljeta kamorkoli želita. Pustimo si dihati, veliko đemamo (improviziramo) in dovolimo, da vsak doprinese nekaj svojega. Gregor Bajc nas uči, da se moramo še bolj povezati. Da ne bomo štirje posamezniki ampak homogena organska skupnost. Počasi se približujemo tudi temu.
Kako pišeš besedila, Boris?
Boris: Na šus. Nekaj se zgodi, me premakne in potem nastane pesem. Moj najljubši komad z drugega albuma Mislim nate je nastal v 15 minutah. Včasih se zgodi, da se besedilo spremeni tekom časa, ali pa kdo drug da boljšo idejo, vendar načeloma mislim, da je bolje ohranjat izvorno formulo, kjer se čuti, da je nekdo v določenem trenutku napisal točno to, kar je čutil.
Izi: Mi smo mu bolj filter (smeh). Če je kakšno besedilo cringe ali pa je noter preveč kletvic in opolzkih besed zastavimo svoj veto.
Boris: Ja, pravzaprav sem jim hvaležen. V tistem trenutku tega ne vidim ampak za nazaj se zavem, da je tako bolje. Recimo, ko sva se razšla z dekletom sem bil v takem depresivnem, samopomilujočem razpoloženju. Sicer so nastali zelo lepi komadi, vendar kakšen del je bil prav pathetic in takrat je bilo dobro, da so mi to povedali.
Izi: Ja. Pesem Umrl sam je bila kar cringe.
Pesem Nedefiniran nekako izstopa iz albuma (poleg Damjana zlate ribe). Ne poje o dekletu, o čutni ljubezni, ima bolj družbeno noto. Lahko pričakujemo še kaj podobnega?
Boris: Verjetno ja, vendar še ne kmalu. Naslednji album bo še bolj čustven. Čeprav tudi Nedefiniran ni tako družbeno problemski. Nikogar ne napadamo, bolj se gre za to, da povemo: mi nimamo problema z nikomer, le z negativo. Ne bi radi morili ljudem in se poskušamo držat stran od ideoloških, političnih tematik. Tudi zato, ker smo si že znotraj benda tako različni. Če bo kaj podobnega, bo še bolj posmehljiv, tak komad, ki niti sebe ne jemlje preveč resno.
Ali si se med snemanjem video spota res pobril po glavi?
Boris: Ne ravno. Tista scena je CGI. Sem pa se pobril pred spotom in od takrat naprej imam ne le redkih temveč tudi kratke lase (smeh). Tako da ljudje, ki gledajo spot Nedefiniran vedo, od kdaj nimam dolgih las.
Lajo: Takrat si se definiral (najglasnejši smeh tega večera).
Ste vsi hodili v glasbene šole?
Lajo: Opravil sem sedem let klavirja v nižji glasbeni šoli, potem pa sem se vpisal na konzervatorij z jazz klavirjem. Na konzervatorij sem hodil vzporedno z gimnazijo, kjer smo se spoznali s fanti. In potem sem naredil le 3 leta konzervatorija namesto štirih.
Boris: Ampak se ne vidi (smeh). Jaz sem končal nižjo glasbeno s klasično kitaro, pozneje sem še eno leto igral bobne. Od tega mi je ostalo predvsem to, da ne uporabljam trzalice, imam kitarske nohte (jih pokaže).
Izi: Lajo je pobral vsa leta, ki bi jih imel jaz v glasbeni (smeh). Mogoče se bom začel izobraževati v bližnji prihodnosti. Zdaj imam že nekaj izkušenj in mi bo lažje. Čeprav moram za svojo družino povedat, da je šola prioriteta.
Boris: Za Bajca pa, da je bend prioriteta (smeh).
Izi: Čimveč bi iskal ljudi in igral bobne. Pravzaprav odkar sodelujemo z Bajcem vidim pospešen napredek. Peljal nas je v studio Primoža Velikonje, ki je tudi sam bobnar in sem imel kar veliko tremo. Ker če si bobnar, ki se je naučil bobnati skupaj z bendom, je velika verjetnost, da si najslabši bobnar v sobi (smeh). Primož se je izkazal za zakladnico znanja in mi dal ponudbo, da se pridem kaj naučiti. Nameravam jo v kratkem izkoristiti.
Drobo: Tudi jaz sem končal nižjo glasbeno šolo, vendar ne z basom ampak z diatonično harmoniko.
Lajo: Drobo je svež narodnozabavni vetrc naše glasbe (smeh).
Boris: Najprej je mislil, da smo ansambel Kokosy in ko je videl kaj igramo, je hotel iti. Na srečo smo ga prepričali, da ostane.
Kdo je Benjamin iz Planeti se vrtijo?
Boris: On je popolnoma namišljena oseba. Bili smo na vikendu Izidorjeve babice in smo đemali. Fantje so naredili super glasbeno podlago in jaz sem začel improvizirat besedilo in smo prišli do točke, ko sem jaz pel, kako je nastal Izidor. Pravzaprav je cel Planeti se vrtijo nastal v tej improvizaciji. Potem sem vprašal Izidorjevo mati, če ne zameri in ji je bilo sicer zelo všeč, ampak je rekla, da to ni njena zgodba. Tako ne bi bilo prav, da obdržimo noter ime Izidor in preimenovali smo ga v Benjamina. Iskal sem neko simboliko in ugotovil, da v hebrejščini Benjamin pomeni prvorojeni. Pa še isto zlogov ima, tako da se je idealno ritmično izšlo. Tako da je Benjamin in njegova zgodba popolna izmišljotina o tem, kako sta se spoznala Izidorjeva starša in kako je nastal naš bobnar.
Lajo: Mislim, da bi se bilo na tej točki treba vprašati, zakaj Boris fantazira o Izidorjevih starših (smeh).
Kako se pripravljate na koncerte, imate kakšen načrt kaj boste govorili med pesmimi, posebno filozofijo s set-listami ali kaj takega?
Boris: Ja, pred kratkim smo razvili en zanimiv koncept, da ohranjamo rdečo nit. To bo v povezavi z novim albumom, tako da ne smemo povedat vsega ampak gre se za to, da bi koncerte povezali v nekakšen čustveni vrtiljak in da bi bil vsak koncert v znamenju svojega čustva. To smo že malo začeli uporabljati. Prvič v razprodanem Orto baru je bila evforija, potem v Ribnici radost, v drugem razprodanem Orto baru hrepenenje, zaljubljenost in erotika v Kranju, žurka v Kopru, v Celju neobremenjenost. Ta čustveni vrtiljak zaključujemo prav danes na MENT-u, vendar se moramo še dogovoriti, katero čustvo bo danes. Poskušamo se pred ali med koncertom dati v to čustvo, je pa tudi odvisno od vajba, lokacije itd. Tako da če bi kakšen super-oboževalec prišel na vse koncerte, bi doživel vsakič nekaj drugega. Čeprav so set-liste dokaj podobne poskušamo tudi s povezovalnim programom pričarati pravi občutek. Tako da je to čustveni vrtiljak tudi za nas in verjetno bi vsak lahko povedal svoj najljubši koncert. Meni je bil Koper, kjer sem ravno prav viskikole spil, da sem bil na zlati meji (smeh). Kateri so bili pa vam?
Lajo: Mi sploh ne maramo nastopat (smeh). Meni je bil Kranj najbolj všeč, ker je bil akustični koncert.
Izi: Meni je bila Ribnica, kjer so organizatorji zelo lepo poskrbeli za nas.
Drobo: Meni tudi Ribnica. Pa drugič v Orto baru, skupaj s Plateau.
Raje igrate v klubih ali na odprtem?
Boris: Raje zunaj. Orto bar je sicer super vajb ampak ti ušesa raznese. Meni je všeč, da piha veter, da ni tako vroče …
Lajo: Preferiram prostor z dobro akustiko. Zame je največji užitek na odru, da dobro slišim nas same. Je čisto drugače igrati, kot pa da vključiš avtopilota, bolj »tight«.
Boris: Ja, velik razlog, zakaj ljudje hodijo na naše koncerte je energija, ki jo dajemo z odra. In če se dobro slišimo se dobro počutimo in dobro igramo. In ljudem je to všeč.
Izi: Meni so všeč koncerti z manj ljudmi. Osebno mi je preveč naporno po špilu, če je veliko ljudi. Saj je lepo, da vsak pride pozdravit pa dat roko ampak včasih bi rad šel samo še domov (smeh).
Boris: Tu sva si z Izidorjem popolnoma različna. Več ko je ljudi, bolj je meni fajn. Rad imam, ko se ljudje derejo in smo vsi skupaj malo pijani na isti dolžini.
Lajo: Jaz pa uživam v trubadurski sceni. Da vsak vzame inštrument in se gremo usest na travo v Tivoli, igramo in ljudje pridejo, malo pojemo, đemamo itd. Zato mi je bil tudi špil v Kranju tako všeč v akustični varianti.
Kdo so vaši najljubši slovenski glasbeniki?
Boris: Jan Plestenjak (smeh). Ampak res, obožujem ga, ful se derem na njegovih koncertih. Sicer mi je pa vsa slovenska scena top, razen metala. Sploh mladi bendi Plateau, MRFY, Vazz, Joker Out, Koala Voice … Samo da se dogaja in da smo tudi mi lahko del tega.
Izi: jaz bi dodal še Magnifica.
Boris: Drobo posluša in gleda Nino Pušlar (smeh).
Lajo: Pijamas, Pantaloons, Battista Cadillac. Meni so bolj pri srcu teli jazz-fusion bendi.
Še kakšne zadnje besede?
Boris: Ja, radi bi se zahvalili našemu tonskemu mojstru Andreju, s katerim rastemo od prvega albuma naprej. On posluša Challe Salle. Pa naši fotografinji Tjaši Kučič, ki je čisto zaljubljena v Vazza in to je tudi sporočilo zanj, če to bere (smeh).
Novinar
