Gospodar prstanov je (skoraj) zaživel v središču Ljubljane

Glasba iz filmov Gospodar prstanov velja za eno najboljših in najlepših v svetu filma. Četudi filmski trilogiji Hobit ni uspelo doseči ravni legendarne trilogije iz preloma tisočletja, se je vrnil vsaj mojstrski skladatelj Howard Shore in nas popeljal v Srednji svet. Sredi vročega avgusta pa smo se v Srednji svet vrnili tudi obiskovalci koncerta v Križankah, kjer nas je na 70. Festivalu Ljubljana pričakala glasba Gospodarja prstanov in Hobita.

Glasba Howarda Shora iz Gospodarja prstanov in Hobita

Žgoče sonce je pričakalo hrbte gledalcev na prvi izmed dveh koncertnih prireditev. V pričakovanju Amazonove serije Prstani moči, ki mora zapolniti ladje in ne čevlje, je bil poletni koncert lepo presenečenja letošnjega Festivala Ljubljana. Glasba skladatelja Howarda Shora je zaživela že v več kot osemdesetih filmih, a nikjer ni zaživela v takem sijaju kot v legendarni trilogiji Gospodar prstanov, posneti po delu J. R. R. Tolkiena.

Na začetku tisočletja so filmi gledalce popeljali v svet, ki ga je ustvaril veliki pisatelj, kar pa ne bi bilo v celoti mogoče brez glasbe. Film je nekaj, kar združi vse umetnosti in deluje kot koherentna celote, le glasba pa je tista, ki vzbudi čute in spomine. Shore je za svojo glasbo v trilogiji prejel tri oskarje, dva Zlata globusa in tri Grammyje. Deset let kasneje je prišla še trilogija Hobit, ki ni bila sprejeta tako kot prvi filmi, a v Srednji svet je vrnila Howarda Shora in raztegnila njegov opus tretjega veka.

Akademski simfonični orkester Khmelnitske filharmonije je na čelu z dirigentom Tarasom Martynykom zasedel svoje položaje pred razprodanimi Križankami. Dogodek je povezoval igralec William Kircher, ki je v trilogiji Hobit zaigral škrata Bifurja in trola po imenu Tom. Njegove zgodbice so nasmejale občinstvo, (pre)hudi oboževalci pa so večino izmed njih že slišali v oddajah, ki jih je snemal Peter Jackson med režijo druge trilogije. Kljub temu je bil z energičnim nastopom glavna zvezda koncerta in kot tak zasenčil tudi glavne akterje koncerta. Orkestru in dirigentu je pomagala sopranistka Johanna Krumin.

Začne se s Hobiti in pozabi na večino ikoničnih skladb

In kako drugače začeti koncert glasbe iz Gospodarja prstanov kot s skladbo Concerning Hobbits, ki nas odpelje med vedre in prijazne Hobite. Vsakič znova jo je lepo slišati, koncert pa vse do konca ni presegel tega uvoda. Ker že govorimo o hobitih oziroma Hobitu, je bila pozabljena skladba The World is Ahead, ki je orkestralna različica pesmi Misty Mountains. Čeprav je bila slednja zapeta s strani voditelja škrata in spremljevalnega orkestra, je bila pozabljena najlepša skladba manjše od trilogij. Tako kot v poslednjih dveh delih trilogije, tudi na koncertu – prav simbolično. Izostale so tudi skladbe Durin’s Folk, Protector of the Common Folk in tistih nekaj o Smaugu.

Četudi je bilo zanimivo slišati pesmi, ki jih pojejo škrati, od občinstva ni bilo pričakovati pretirane nadarjenosti in entuziazma za petje. V kolikor bi v celoti izpustili vpletanje občinstva v koncert in nadomestili nekaj skladb, ki jih v filmih sploh ni, bi imeli mnogo boljši izdelek.

Ko je koncert zadel, je bil izjemen, a to je bilo redko

Ed Sheeran je za Smaugovo puščo posnel pesem I See Fire, ki je napisana za njegov glas in ne žensko operno sopranistko, ki ji pesem ne ugaja. Enako se je pri koncu zgodilo tudi s pesmijo The Last Goodbye, ki jo poje Billy Boyd – filmski Pipin. Tudi rahlo spreminjanje teksta in celoten potek melodije nekoliko odstranita glasbo, ki je poznana in se načeloma ne bi smela spreminjati. Morda gre tu veliko bolj za osebno preferenco, a koncert je namenjen oboževalcem te glasbe.

Neprestano čakanje na najboljše skladbe, ki nikoli ne pridejo na vrsto. Žal skladb The Riders of Rohan in Forth Eorlingas, ki je poskrbela za enega najboljših prizorov v zgodovini ni bilo. Preveč poudarka je bilo na manj poznanih skladbah, ki niso na takšni ravni kot tiste najbolj ikonične. Zaključna pesem trilogije je v filmih pripadla Annie Lennox, ki je prepevala Into the West – solistka koncerta tega glasu žal ne zadene (nihče ga ne bi). V kolikor sem bil tudi sam prestrog, je vse zaradi oboževanja filmov in glasbe, ki ju je skoraj nemogoče doseči. Še tako izjemen koncert težko doseže tisto najboljše, zaradi česar je tudi ta glasba ena najboljših v zgodovini.

Vsem vpletenim v koncert vse čestitke in pohvale. Žal se zdi kot izpuščena priložnost.

Preveč slabega in premalo dobrega, da ostane v spominu

Koncert glasbe Howarda Shora iz Gospodarja prstanov in Hobita je v najlepših trenutkih donel po Ljubljani, in če ne bi bilo mimohoda štirih rešilcev s sireno, ki je parala ušesa, in izostanka določenih skladb ter drugih podrobnosti, bi ga obdržal v veliko lepšem spominu. Težko je bilo doseči mojstrovino, česar niti nisem pričakoval, a vseeno upal. Če bi koncert povezoval nekdo, ki ni povezan s filmi, bi bil priokus še bolj grenak, tako pa je bil William Kircher fantastična oseba za vodenje. Le zaradi njega in določenih skladb, ki so jih dejansko odigrali, je bil koncert dovolj dober, da bi ga (le za nižjo ceno) ponovno obiskal.

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si