Spomnite se nekaterih ključnih trenutkov, ki so zaznamovali glasbeno sceno leta 2009. Še zdaleč pa to ni popoln seznam dogajanj tega glasbeno zelo pestrega in pozitivno obarvanega leta.
“Zunaj” so na koncertih kraljevali U2 s svojo 360-stopinjsko turnejo. Kaj dosti niso zaostajali niti AC/DC, ki so s turnejo “Črni led” pokazali, da so že desetletje ali dve v živo brez konkurence. Na pop sceni je na koncertih letos kraljevala Madonna, ki je bila tudi sicer v središču pozornosti. Tako zaradi ločitve kot tudi zaradi bizarne posvojitve otrok. Druga globalna koncertna pop atrakcija je bila Beyonce, ki tokrat s svojimi opravami prvič ni bila popolnoma na vrhu liste modne policije.
V Sloveniji so bili glavni koncertni dogodki vezani na festivale. Sezono je odprl Itak Džafest z The Killers. Dogajalo se je tudi na Rock Otočcu, festivalu Lent in Vesolju Veselja z Joss Stone. Med koncerti posameznih izvajalcev pa je 2009 izstopal Jan Plestenjak s serijo spektakularnih nastopov s simfoničnim orkestrom. Leto 2009 so v Sloveniji na presenečenje mnogih zaznamovali tudi techno eventi. Prav tako so navdušili Dan D z jesenskim simfoničnim koncertom in Siddharta z nekaj festivalskimi in tudi samostojnimi nastopi.
Sicer je letos glasbeni svet pretresla smrt Michaela Jacksona. Pretresla pa je tudi vse tiste globalne in velike ameriške medije, ki so ga zadnja leta mesarili in privoščljivo uživali ob njegovih osebnih zlomih in tudi ob tem, kako so mu rubili premoženje. Ti mediji so za serijo njegovih londonskih koncertov že imeli pripravljene nože za odločilni udarec, a je Jackson prej umrl. Do konca leta ste lahko v družbi teh istih medijev “uživali” ob neskončnih in naravnost brezmadežnih hvalospevih na račun Jacksona. Dvoje pa je nesporno: Jackson je bil pri svojih petdesetih še vedno le zlorabljeni otrok in Jackson je brez konkurence največji pop izvajalec vseh časov. Letos pa so nas zapustili tudi Stephen Gately iz Boyzone, Steve Ferguson, Les Paul, Ruben “Zeke” Zarchy, Estelle Bennett iz The Ronettes, Willy DeVille, Čobi, Billy Powell iz Lynyrd Skynyrd, Tony D, Al Martino, oče grammyja Pierre Cossette, glasbeni novinar Steven Wells …
Prodor leta je 2009 pripadel Lady GaGa, ki je sredinski pop produkciji vrnila nekaj barve in okusa. Drugi fenomen je bila Susan Boyle, ki jo je glasbena industrija ustvarila na podlagi vzvodov resničnostnega šova in le v manjši meri tudi na podlagi njenega (sicer nesporno velikega) talenta. Tretji fenomen pa je bila zagotovo izjemna prodaja novih izdaj albumov The Beatles, ki kaže, da so ljudje siti vseh umetno ustvarjenih pop in rock “zvezdnikov”.
V naših logih je največ prahu dvignil novi album Siddharte. Nič kaj dosti niso zaostajali niti izdelki Dan D, Elvis Jackson in Jana Plestenjaka. Letos je povsem zatajila pop produkcija, za katero je leto poprej kazalo precej bolje. Naša prestolnica je dobila prepotrebno novo koncertno dvorano. Kino Šiška pa še ne opravlja svoje funkcije. Namesto točke druženja in stičišča mlade ustvarjalnosti smo dobili še eno elitistično dvorano.
Tudi letos je bilo na sceni nekaj velikih vrnitev, med katerimi je najbolj odmevala združitev vseh petih članov Take That. Na sceno sta se vrnili tudi Britney Spears in Whitney Houston. Ponovno pa so želeli delovati Ultravox, Portishead, Limp Bizkit in številni drugi. Pri nas so se brez kakšnega velikega pompa (vsaj za nekaj nastopov) zbrali Game Over. Spomniti velja tudi na Dragana Buliča, ki mu je na njegovi jubileji oddaji uspelo zbrati številne legendarne slovenske pop in rock zasedbe.
Velike podelitve, ki so nekakšno praznovanje glasbenega posla, so letos minile brez kakšnih zanimivosti. Še najzanimivejša je bila podelitev MTV-jevih video nagrad, pa še to samo zaradi tega, ker je izpad Kanyeja Westa komentiral tudi ameriški predsednik Obama. Letošnja Evrovizija tudi ni bila kakšen presežek. Prav tako ne slovenski izbor, katerega zmagovalci Quartissimo niso dali občinstvu tistega narodno obarvanega navijaškega občutka, ki so ga do vrhunca nekaj mesecev kasneje prignali slovenski nogometaši. Glavno pomanjkanje naših izborov izvajalca za Evrovizijo še vedno ostaja pomanjkanje glasbene mašinerije, ki deluje v ozadju takšnih prireditev.
