Predstavljamo intervju z glasbenikom, ki ga obožujejo vse generacije in je trenutno najbolj vroče ime na domači glasbeni sceni. Prejšnje leto je imel več kot 100 koncertov, nastopa pa s svojim bandom Legende, ki ga sestavlja 8 članov. Vsi njegovi zadnji videospoti so v manj kot dveh letih skupaj presegli 15 milijonov ogledov na Youtubu. Čeprav se mogoče komu zdi, da je Challe Salle na sceni le zadnjih nekaj let, pa bo naslednje leto praznoval že 10. obletnico svoje kariere.
Zakaj ime Challe Salle?
Vzdevek je nastal čisto spontano v krogu prijateljev. Challe pomeni ćale, ki po srbsko pomeni fotr. Salle pa je moj vzdevek, ki izvira iz imena Saša, tako so me vedno klicali vsi prijatelji. Kot mlajši sem se vedno družil s starejšimi in za svoja leta sem bil vedno bolj zrel in izkušen, zato sem svojim vrstnikom vedno pridigal glede nekaterih stvari in tako so se začeli šaliti »ok, fotr, v redu je, no« (smeh). Tako so povezali na ćale sale, ki se rima, jaz pa sem potem po občutku to spremenil v Challe Salle, ker mi je zvenelo bolj umetniško. Zmeraj sem bil zelo zrel za svoja leta, najprej v vrtcu, potem z vrstniki v osnovni šoli, kasneje pa doma, ko so se starši ločili in sva z mlajšo sestro ostala sama z mamo. Takrat sem bil prisiljen prevzeti očetovsko vlogo in nositi hlače v družini.
Si se odločal med več imeni?
Pri šestih letih sem začel igrati klavir, svoje prve pesmi pa sem začel pisati pri 13. letih. Zelo rad sem imel zgodbe in mite, npr. bila je knjiga o Petru Klepcu, šibkemu pastirju, ki je dobil izredno moč od gorske vile. Ker se pišem Petrović sem to nekako povezal in moje prvo umetniško ime v času osnovne šole je bilo Klepec Sale (smeh). Seveda takrat ni bilo mišljeno, da se bom z glasbo resno ukvarjal, to sem počel iz zabave, tako sem najlažje izrazil svoja čustva. V zadnjem razredu osnovne šole sem doma na balkonu snemal pesmi in posnel svoj album z naslovom School Show, ki sem ga delil prijateljem in znancem. Kasneje v prvem letniku pa sem ugotovil, da je moj vzdevek preveč smešen in otročji, zato sem se odločil, da ga spremenim.
V mladosti si bil zelo obetaven košarkar. Če te ne bi ustavile poškodbe, bi te poznali pod priimkom Petrović na dresu. Bi to lahko bila tvoja pot?
Mogoče ja, zgleda ne bomo nikoli vedeli. Bolj se sicer nagibam k tistemu ne, ker sem imel že kot najstnik hude poškodbe. Košarko sem igral 11 let, začel sem igrati ob začetku osnovne šole v svojem mestu na Vrhniki, v 4. razredu pa sem po več ponudbah izbral Geoplin Slovan iz Ljubljane. V mlajših selekcijah smo bili vedno pri vrhu, kot kadeti smo bili državni podprvaki, kot mladinci pa celo državni prvaki, moj soigralec je bil dve leti starejši Zoran Dragič. Poleg tega sem igral tudi za reprezentanco in mešane ekipe na turnirjih v tujini. Ker sem bil zelo perspektiven, sem dobil tudi nekaj ponudb za študij v ZDA. Ampak zdelo se mi je, da sem še premlad, da bi lahko zapustil dom, družino in prijatelje. Potem so sledile poškodbe, ki so se konstantno ponavljale. Nekaj časa sem vztrajal, ampak sem bil prisiljen, da predčasno zaključim kariero.
Nato sem se začel ukvarjati s fitnesom in boksom, košarko pa še vedno igram za rekreacijo. Več let sem delal kot osebni trener in prodajalec športne prehrane, kjer sem pomagal ljudem izboljšati način in kakovost življenja, sedaj pa se zaradi glasbenih obveznosti s tem ne ukvarjam več. Pri vsakem športu je pomembno, da vložiš veliko dela, truda in discipline, moraš biti zelo motiviran in vztrajen, saj rezultati ne pridejo čez noč, in to se pozna tudi drugje v življenju.
V Sloveniji sicer velja, da se glasbenik težko preživlja samo z glasbo. Ali to v tvojem primeru drži?
Nasploh bi lahko rekel, da je res, ampak v mojem primeru to ne drži. Praktično se od pesmi Lagano naprej preživljam samo z glasbo. Na veliko srečo imam ta privilegij, da se lahko preživljam z delom, v katerem uživam. Problem v Sloveniji je ta, da je trg premajhen in da domačo glasbo razume in posluša samo 2 milijona ljudi ali še manj. Poleg tega smo s strani medijev, radijev in televizije potisnjeni v ozadje, v ospredju so tuje pesmi in izvajalci. Sazas in IPF sta eno, ampak tu so še nekateri zakoni, ki ti preprečujejo, da bi služil z avtorskimi pravicami, npr. glasbeniki ne moremo zaslužiti od spotov na Youtube, pri nas ni Spotifya itd…V Sloveniji kot glasbenik lahko živiš samo od koncertov in pomoči sponzorjev.
Vsi vemo tudi, da se glasba danes ne samo posluša ampak tudi gleda, zato je potrebno imeti »cel paket«. Ljudje se včasih sploh ne zavedajo koliko časa, truda in tudi finančnih sredstev je potrebnih za videospote in pesmi same, kje so tukaj še imidž, styling, slike, družbena omrežja itd…. K sreči so ljudje moje pesmi dobro sprejeli, me poslušajo, podpirajo in tudi hodijo na koncerte. Hvaležen sem jim za to, predvsem pa sem vesel, da se lahko vsak dan zbudim in ustvarjam, ker je glasba moja ljubezen in strast.
Kako pomembno je, da si obkrožen s posamezniki, ki so sposobni, kreativni in ki jim zaupaš?
Zelo pomembno. Res, da sem sam svoj šef in prinašam dokončne odločitve, ampak brez moje ekipe in sodelavcev ne bi šlo. Že leto in pol imam svoj band Legende, ki je sestavljen iz sedmih glasbenikov, ki so z mano skupaj na odru. Ko se odpravimo na koncert je tukaj še tehnična ekipa, tako, da je potrebnih 12 ljudi, da bi vse potekalo tako kot mora. Ko smo se zbrali smo imeli več mesecev priprav, da smo se uigrali in našli zvok identičen tistemu, ki ga slišite v pesmi, zraven mojih avtorskih pesmi pa smo dodali še coverje drugih znanih pesmi. Vaje imamo enkrat tedensko, sam pa hodim tudi na pevske vaje, saj vse pesmi izvajamo v živo.
Poleg benda imam še svojega DJ-a, ki nastopa z mano, ko ne igram z bendom. Tukaj je še piarovka, ki skrbi za odnose z mediji in moja kreativna ekipa, ki skrbi za sodelovanja s podjetji in ostale projekte. Zelo pomemben človek je tudi moj manager Žan, ki se dogovarja za vse nastope in koncerte, lahko bi rekel, da je moja desna roka. Na koncu pa so tu še vsi zunanji sodelavci, torej video in glasbeni producenti, brez katerih ni pesmi in spotov.
Tvoj glasbeni producent in prijatelj je Damjan Jović, ki je zadnje čase odličen.
Res je, kvalitetna glasbena produkcija je za glasbenika ključnega pomena. Jovič je bil producent, s katerim sem sodeloval pri zadnjih sedmih pesmih. Tudi on je seveda zaslužen za moj uspeh, saj je iz mene kot artista izvlekel največ in najboljše. Skrbel je za celotno glasbeno produkcijo, sedaj pa ima sam druge projekte in trenutno enostavno nimava istega okusa za glasbo. Tudi zato sem začel delati še z drugimi producenti, čas je za nove kreativne ideje in energije. Nisem nekdo, ki dela na »ziher«, rad se preizkušam v novih izzivih in rastem kot glasbenik.
Zadnjih nekaj videospotov je videti fantastično. Kdo stoji za tem?
Hvala iz srca. Pri videospotih za pesmi Lagano, Poln kufer, Legenda in Kriva sva oba sem sodeloval s produkcijo SquareMe – Luka Štigl in Sebastjan Oblak, ki svoje delo opravljata odlično in zelo kvalitetno, zame sta najboljša v Sloveniji. Posnela sta tudi slovensko serijo Truplo, seveda pa bomo sodelovali še v prihodnje. Delam tudi z drugimi videoproducenti, Perica Rai – Mediaspot (spot Jackpot) in Mark Pirc – Studio 7 (spot Gud vajb) in tudi v prihodnosti želim dati več priložnost drugim, predvsem mladim in zagnanim talentom. Veliko je tistih, ki delajo dobro in potrebujejo samo priložnost, da jih ljudje opazijo.
Omenil si, da so tvoje vloge v videih različne, ker bi rad svoj talent pokazal kot igralec. Smo kaj blizu tega, da te vidimo v filmu ali seriji?
Samega sebe poleg dela v glasbi, v prihodnosti vidim tudi kot igralca. Pa naj bo to v filmu, seriji ali spletni seriji. Nekaj ponudb za domače projekte sem že dobil, a se nisem videl v vlogah, problem je tudi pomanjkanje časa. Če in ko pride prava ponudba z vlogo, v kateri se bom videl, bom z veseljem sprejel izziv. Ljudje so moje vloge v spotih odlično sprejeli in s tem se je tudi povečala moja želja po igranju. Si pa v prihodnosti želim režirati tudi kakšen videospot, saj sem jih sam posnel že več kot 25 in se na poti veliko naučil. Vsa besedila pišem sam, skrbim tudi za melodije in aranžmaje, verjetno bom v naslednjih letih to počel tudi za druge, zato se vidim tudi kot izvršnega glasbenega producenta. Za zdaj bom šel korak za korakom in videl kaj mi prinese prihodnost.
Tiste, ki te poznamo od tvojih začetkov, si presenetil s spremembo stila. Kako je prišlo do te spremembe?
Do tega je prišlo čisto spontano. Prišel je trenutek, ko sem malo obupal nad slovensko glasbo in sceno samo, saj hip hop pri nas posluša zelo malo ljudi. Vzel sem si dve leti premora, se ukvarjal z osebnim trenerstvom in športno prehrano in vmes se je zgodilo veliko. Starega Challe Salleta ni več, ker tudi tista oseba več ne obstaja. Čas gre naprej, ljudje odraščamo, dogajajo se nam različne stvari v življenju in dobivamo izkušnje. Od začetka moje kariere se je močno spremenil moj način življenja in razmišljanja ter pogled na svet in to je tudi vplivalo na moje ustvarjanje in stil glasbe.
V novem valu hip hopa, ki govori samo o drogah, alkoholu, denarju, avtih, znamkah in prostitutkah, se nisem več videl, zato sem začel poslušati tudi drugo glasbo. Predvsem reggaeton in pop, bolj pozitivno glasbo, ki me spravi v dobro voljo. Seveda še zmeraj poslušam hip hop in rap kot orodje uporabljam v svojih pesmih, a sem dodal petje, melodije, ki gredo v uho in plesne ritme. Želim, da moja glasba zveni pozitivno in, da tako tudi vpliva na publiko. Vidim, da je ljudem všeč kar ustvarjam in sam se trudim pri vsaki pesmi nekaj spremeniti in dodajati novosti.
Ali lahko vseeno pričakujemo kakšno pesem v stilu Borba, Midva in To je to?
Nisi edini, ki mi je to rekel (smeh). Glede na to, da imam naslednje leto 10. obletnico kariere, lahko definitivno pričakujete veliko novih pesmi in mogoče tudi kakšen album. Ne želim razkrivati preveč, ampak leto 2020 bo prineslo marsikaj zanimivega, tudi več mojih pesmi v starem hip hop stilu oz. v mešanici mojega starega in novega stila.
Si razmišljal o širitvi na Balkan ali celo Avstrijo in Nemčijo, kjer je rap zelo poslušan?
Avstrija in Nemčija zagotovo ne, ker mi jezik, čeprav sem se ga učil, ne leži. Na samem Balkanu pa sem že delal, leta 2012 sem postal tudi prvi in edini slovenski moški glasbeni izvajalec, ki je s pesmijo Volim do kraja nastopil v Beogradu v priljubljeni in najbolj gledani oddaji Grand Showu na Pink TV. Skupaj z DJ Shone-tom sem kot MC veliko nastopal v tujini, predvsem v Švici.
Kar pa se tiče ustvarjanja za Balkan sceno, trenutno nimam niti časa niti volje za to. Tudi sam način življenja, mentaliteta in glasbeni okus se zelo razlikuje od našega. Za razliko od nas, ki poslušamo veliko balkanske glasbe, slovenske glasbe v ostalih državah sploh ne spremljajo. Lahko si tu še tako velika zvezda, a v Srbiji, Bosni ali na Hrvaškem ne bodo poznali tvojih pesmi. Veliko je odvisno tudi od poznanstev. Če bi recimo želel narediti hit za Balkan bi moral nekaj časa živeti npr. v Beogradu in spoznati prave ljudi, tudi način življenja in kulturo samo. Si pa vsak glasbenik želi, da bi ga poslušalo čim več ljudi, tako da se mogoče nekega lepega dne obeta tudi preboj na Balkansko sceno.
Imaš kakšno željo, s kom bi sodeloval?
Od pevk mi je všeč Senidah, ki je iz Slovenije in ji je odlično uspelo tudi na Balkanu. Poznava se tudi osebno in verjamem, da bi se najina stila dobro ujela, pa naj bo to v slovenščini ali kateremkoli drugem jeziku. Potem so tu seveda še pevke, kot sta npr. Maya Berović ali Milica Todorović, ki je tudi moja prijateljica, od moških pa sta mi najbolj všeč Coby in Rasta. V Sloveniji so to Jan Plestenjak, s katerim sem že sodeloval ali pa Magnifico in Nina Pušlar. Na določenih koncertih sem sodeloval že z Modrijani, ne bi pa se branil tudi kakšnega sodelovanja z rokerji kot so Siddharta ali Big Foot Mama.
Vse glasbenike spoštujem, a najbolj mi je pomembno, da se ujamem z njimi in da smo na isti »frekvenci«. Še posebej, ker smo tako majhni moramo glasbeniki sodelovati med seboj, se podpirati in skrbeti za dviganje kakovosti domače glasbe in kreiranje scene.
Rekel si, da je Slovenija majhna. Je to vseeno tista prednost, da si izvajalci pomagate med seboj, ker veste, kako težko je uspeti?
Tu smo glasbeniki zelo odprti in mislim, da smo si pripravljeni pomagati, spet pa je vse odvisno od posameznika. Pri samem sodelovanju moraš biti na isti valovni dolžini in se ujeti tudi kot oseba. Obstajajo odlični izvajalci, ampak če ne moremo skupaj spiti pijače, potem nima smisla, ne želim delati nekaj na silo. V Sloveniji je težko uspeti, a tisti, ki smo uspeli, ne smemo počivati, moramo kreirati sceno in postavljati nove smernice. Delati moramo na tem, da bodo domača besedila in sama produkcija glasbe še boljša.
Tudi mladim je treba dati priložnost in pokazati pot po kateri naj gredo in graditi na tem. Sem zelo vesel, da sem del kulture in glasbe v svoji domovini. Mojo glasbo posluša vse več ljudi različnih generacij, po dolgih letih premora pa je tudi slovenska mladina začela poslušati domačo glasbo. Na to sem še posebej ponosen, ker se mi zdi, da so mladi najbolj iskreni poslušalci.
Pred kratkim je prišlo do sodelovanja s Kopija-Nova. Izdali ste serijo šolskih potrebščin Challe Salle. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Kot sem rekel, sem zelo vesel, da me poslušajo vse generacije, še posebej mladi. Preko družbenih omrežij me spremljajo v velikem številu in trudim se biti v stiku z njimi ter jih usmerjati v pozitivno smer, povezano z glasbo in športom. Ob tem pa jih seveda tudi spodbujam, da izkoristijo vse svoje potenciale in talente. Tako sem tudi prišel na idejo za linijo šolskih potrebščin, ki bi lahko popestrila učenje in poskrbela za dodatno motivacijo.
Povezal sem se s podjetjem Kopija-nova, ki že več kot 24 let v Sloveniji nudi organizirano oskrbo z delovnimi zvezki in šolskimi potrebščinami. Postal sem njihov ambasador in skupaj smo se lotili mojega največjega projekta do sedaj. Uporabili smo moje prepoznavne scene iz najbolj znanih videospotov in jih preoblikovali v risane ilustracije. Poleg tega pa smo potrebščine okrasili z deli besedil iz pesmi in dodali moje motivacijske misli ter lastnoročni podpis. Kolekcija je na voljo na spletni strani Kopija-nove, najdete pa jo tudi na policah trgovin Mercator in Mueller.
V pesmi rečeš »ti si mala moj Jackpot«. Si ti že zadel svoj jackpot?
Ničesar ne skrivam, ampak takim vprašanjem se po pravici raje izogibam. Močno sem medijsko izpostavljen in zato je posledično tudi moja družina in bližnji, kar pa ne paše čisto vsem, ki so »normalni« ljudje. Ljubezenski del življenja rad držim zase, zato se zaenkrat na tem področju ne izpostavljam. Lahko pa povem, da je vse pod kontrolo in mogoče v prihodnosti izveste še kaj več (smeh)…
Si imel v karieri tisti trenutek, ko si pomislil; »Uau, zdaj mi je pa uspelo.«
Seveda. Po pesmi Lagano in Poln kufer sem ugotovil, da me ljudje poslušajo in imajo radi. Potem pa še naslednji trije komadi in razprodani koncerti. Pomislil sem; »okej to je to, začelo se je.« Star sem šele 28 let in imam pred sabo še veliko časa in seveda ambicij. Prejšnje leto sem imel več kot 100 koncertov, večina je bila razprodanih, letos jih bom imel načrtno pol manj, ker mi enostavno ne znese. Sem konstantno zelo zaseden, imam zelo malo prostega časa, ampak na poti do cilja se je treba tudi odrekati.
Rekel bi, da sem na približno 30 % svojih zmožnosti, saj imam veliko novih idej in pripravljam ogromno zanimivih projektov. Želim biti čim bolj kreativen in konsistenten, da ustvarjam kar mi paše in tudi dam ljudem tisto kar si želijo in zaslužijo. Ves trud, ljubezen in tudi finance vlagam v to kar počnem in mislim, da se to tudi sliši v vsaki pesmi.
Kje te lahko tvoji fani vidijo v prihodnje?
Konec tega meseca, 30. 10. z bendom nastopamo na Gradu Rakičan pri Murski Soboti, 2.11. smo v Lenartu, novembra pa pridem z DJ-em v Maribor, Polhov Gradec in tudi v Ljubljano. December je pri nas glasbenikih najbolj pester mesec, tako da me spremljajte na družbenih omrežjih, da boste obveščeni o vsem. Naslednje leto ob 10. obletnici kariere pripravljam tudi veliko turnejo z bendom po Sloveniji, to se bo zares splačalo videti in slišati. Bo pa v začetku leta končno tudi oživela moja spletna stran in trgovina z izdelki, spet nekaj, s čimer lahko malo vrnem tistim, ki me poslušajo.
Imaš še kakšno zadnjo misel za naše bralce?
Imam jih nekaj, po katerih tudi sam živim. Predvsem bodi to kar si in imej pozitiven pogled na svet. Moraš vedeti, da ima vsak svojo zgodbo in svojo borbo, zato lahko že en preprost nasmeh ali gesta drugemu človeku polepša dan. Obkroži se z ljudmi, ki iz tebe vlečejo najboljše in te imajo radi takšnega kot si. Verjemi vase in izkoristi svoj talent, delaj kar te veseli in premagaj svoje limite. Pokaži tistim, ki pravijo, da iz tebe ne bo nič, da je ravno nasprotno. Vsak trud je vedno poplačan, dobro se z dobrim vrača. Pa samo lagano in gud vajb (smeh).
Urednik portala Student.si
