4 dih jemajoči plesni nastopi ali »Ta pa znata!«

To je posnetek vaje Nacionalnega baleta Španije za predstavo Electra v flamenko stilu.  Njihov ples prežemajo baletni elementi, v katerih prepoznamo stroge linije, hkrati pa plesišče napolnjuje evforično veselje ob zapateu oziroma udarjanju flamenko čevljev ob tla. Ti imajo v peti in na prstih žeblje, ki soustvarjajo zvočnost nastopa in poudarjajo ritmičnost glasbe in gibov plesalcev.

Mogočen je že njihov odločen prihod na oder, ki ga zavzamejo v dveh krožnih formacijah. Nato se med seboj sporazumevajo in v štirideseti sekundi se kar naenkrat vse sunkovito premakne in za trenutek zastane. Zdi se, kot da gredo plesalci v počasen posnetek in razprejo krila kot elegantni labodi. Nato zopet zdrsijo na gladini in se premaknejo do naslednje pozicije. Ti izmenjujoči se intervali eksplozivnosti in nežne mirnosti, so karakteristično značilni za flamenko in ga delajo dinamičnega in zanimivega za opazovanje. Na sredini nato blestita glavna plesalca, ostali pa jih spodbujajo s ploskanjem in vzklikanjem (olé, toma etc.), dokler ne napoči čas, da se solista zopet vključita v celoto, ki se zopet začne premikati kot organiziran pognan čebelji roj.

Še posebno čudovit je trenutek v poltretji minuti (2:30), ko se vsi iz centralno narobe obrnjenega sonca zavrtijo navzven in se odprejo publiki, še nekajkrat premešajo in zakrožijo po odru, se staknejo in že zapustijo plesišče. Kar najbolj navdušuje so njihovi obrazni izrazi, ki nam dajo vedeti, kako zelo uživajo v plesu in se hkrati tudi zavedajo, da so dobri.

Izvirno je Ehad Mi Yodea otroška »kulumativna pesem«, ki vključuje pedagoške nauke judovske religije. Na posnetku opazuješ intepretacijo tradicionalne pesmi, ki se jo sicer poje ali recitira v času pashe, ki jo Slovenci imenujemo tudi judovska velika noč ali praznik opresnikov. Video prikazuje artistično interpretacijo tradicijske pesmi, ki jo ponazarja preko modernega plesa. Ohad Naharin je koreografijo sestavil leta 1990 in od takrat so jo v več različicah izvajali razne zasedbe.

Ravno kumulativnost pesmi je element, ki najbolj izstopa pri tem plesnem nastopu. Ob vsaki ponovitvi se pesmi doda nov verz, plesalci pa ponavljajo svoje gibe: skačejo na noge, na stol, se držijo za glavo in podobno. To ustvarja občutek ritualne repetitivnosti, ki lahko spominja tudi na kolektivno molitev v sinagogi. Zanimiv je tudi zadnji plesalec, ki vedno pade na tla. Nekateri trdijo, da je šlo za napako nekega plesalca, ki jo je nato Naharin vključil v koreografijo in jo prepustil gledalčevi simbolni interpretaciji. Na koncu sledi slačenje in odlaganje oblačil na sredino polkroga, ki nekatere spominja na podobe iz koncentracijskih taborišč v obdobju šoa.

Stefan Ferry, večletni član plesne zasedbe Batsheva, je ples opisal tako: »To je nekaj napornega… v pesem vstopiš s ponavljanjem gibov, vstopiš v kratek trans, meditacijo. To narediš surovo, resnično se fizično vključiš. Kričiš dovolj glasno, da te ljudje slišijo, nato pa sediš in čakaš… in to čakanje je kot polnilna postaja«.

Tango je že sam po sebi znan kot izjemno senzualen ples, ampak nastop Galdija in Tarantine je nekaj popolnoma nadnaravnega. Že ob prvem srečanju soplesalcev, nam je jasno, da bo sledila magija. Njun prvi stik je previden in naelektren z željo po plesu. Prvi gibi so kot neke vrste plesno spoznavanje, melodični small talk. Rahločutno preverjata, kako se odzivata na gibe drug drugega in se začneta premikati po prostoru. Kmalu se vrtita in prepletata ter prestopata noge, ki se zdijo na poti, a tudi ravno tam, kjer morajo biti. Vse je tako fluidno, preprosto in zapeljivo. Njun plesni dvogovor je tako intimen, da se zdi, da občinstvo ne bi smelo biti tam. Ker priča nečemu svetemu, trenutku popolne skladnosti, zaupanja in predaje.

Postopoma glasba postaja močnejša, ko se pridruži vokal, naša plesalca pa se že pogumno hitreje premikata po odru, občasno kar poletita in eksperimentirata z osebno bližino. Če smo imeli na začetku občutek, da se bojita, da se bosta izgubila in sta zlepljena skupaj, si sedaj dovolita odmik, ki mu sledi ponovna združitev. V polčetrti minuti (3:27) Lorena kar lebdi po plesišču, trdno oprta na Gianpierota, ki jo spretno vodi kot zamrznjeno figuro.

Ob tem je treba poudariti da gre za stalen plesni par, ki ima za sabo več ur skupne vadbe. Ravno zato vsak tako dobro pozna telo svojega partnerja, njegovo motoriko in koordinacijo. V veliko primerih so plesni partnerji tudi življenjski partnerji in njihov odnos se jasno odraža tudi na plesišču.

Band Skinny Living se je odločil za snemanje uradnega videospota v formatu, ki je postal precej priljubljen v pop žanru v zadnjih letih. Gre za vključevanje sodobnih plesalcev, ki interpretirajo vsebino skladbe in s tem dodajo videu emocionalno globino in dodano artistično vrednost. Video tako postane poleg glasbene tudi vizualna izkušnja za gledalca. Trend lahko opazimo v videu pesmih »Chandelier« (Sia) ali »Grow as we go« (Ben Platt).

V tem dotičnem primeru je ravno vizualna izkušnja izrednega pomena, saj so plesalci besedilo interpretirali tudi z znakovnim jezikom. Na tak način so naredili pesem dostopno tudi gluhim in gluhonemim. Poleg samega besedila pesmi tudi premikanje plesnega dua po prostorih hiše prikazuje zgodbo in čustva, ki jih želijo glasbeniki posredovati publiki. Da bo kar čim več ljudi doseglo sporočilo, da smo vsi vredni ljubezni, celjenja starih ran in zdravljenja globokih travm.

Vesna Petrič

Novinar