S februarjem je na Netflix prišla katalonska serija Merlí: Sapere Aude. Gre za coming of age serijo, ki predstavlja zgodbo Pola Rubia, ki začne s študijem filozofije na Univerzi v Barceloni. Čeprav se je hitro povzpela na lestvice »top 10«, je serija bolj ali manj katastrofalna. Poglejmo zakaj.
Neizvirna zgodba
Če si že žrtvoval svoj dragoceni čas, si najbrž po nekaj epizodah ali že samo minutah ugotovil, da se za naslovom Merlí ne skriva nič, kar nisi videl že v vsakem filmu ali seriji, ki pripada najstniškemu »jaz-nisem-kot-drugi« kanonu. Pol Rubio je predstavljen kot nadobuden izjemno inteligenten mladenič, ki se vsakodnevno bojuje s svojo revščino in se primerja s svojimi prijatelji. Definirajo ga moralna prepričanja, ki ga pehajo v konflikte – bodisi notranje ali zunanje. Seveda se zaljubi v sošolca Raia, ki je mastno bogat, a ga denar ne osrečuje, saj se njegovi starši nikoli niso zmenili zanj. Težave rešuje z darili in lepimi besedami ter se poigrava z ljudmi kot bog, ki premika figure po šahovnici. Seveda pa je hkrati tudi žrtev in nihče ne razume njegovega trpljenja. Njune ekonomske razlike in dejstvo, da Rai ne priznava recipročnosti ljubezenskih čustev do Pola, ju ločuje in hkrati zbližuje. Od prve epizode dalje nam je jasno, da sta postavljena v kalup nesrečne neizrečene ljubezni, ki se lahko vleče dokler bo serija imela dovolj sredstev in gledanosti, da ju ne spravi skupaj.
Stereotipni liki
Njune »nore Carpe Diem« dogodivščine spremlja skupina sošolcev, ki jo sestavljajo stereotipne osebe; skorajda spominjajo na Commedio dell’Arte. Sramežljivi Biel se ne zna postaviti zase in kljub trudu ne dosega fakultetnega standarda. Zdolgočasena in izgubljena Oti se meče okrog vratu vsaki osebi, ki ji pride na pot, da bi si razvedrila življenje. Minerva je »divja Argentinka«, večna upornica in neukrotljiva ženska, ki se ne podreja družbenim normam. Bruno je tisti popolni fant, ki čaka na klopi celotno zgodbo, čeprav vsi vemo, da bo na koncu predstavljen kot edina prava izbira za protagonista. María Bolaño je univerzitetna profesorica, odvisnica od alkohola in neverjetno vase zagledana ter nedorasla oseba, ki išče potrditev v pohotnih željah svojih študentov. V vseh svojih letih, ko sem se sprehajala po šolskih, gimnazijskih in fakultetnih hodnikih, nisem spoznala takih oseb. Bitij, ki bi bila tako močno enoznačna, dolgočasna in črno-bela. Zdi se, da so scenaristi popolnoma ignorirali človeško večplastnost in nivo čustvene inteligence, ki jo premorejo (mladi) odrasli. V igro so postavili like, ki jih zlahka pehajo v tistih pet osnovnih čustev, za njih spišejo predvidljive monologe in dramatične izhode iz scen ter spremenijo njihovo razpoloženje v trenutku; brez kakršnekoli razlage.
Nerealistično obnašanje
Kako liki odreagirajo v konfliktnih situacijah je precej smešno, če ne celo patetično. Minerva in Pol sta konstantno užaljena, kadar jima kdo ponudi pomoč, darilo ali preprosto naslavlja njuno ekonomsko stanje – kot da bi bil pogovor o denarju nič manj kot ilegalen. Sta ponosna posameznika, ki prvič okušata nepravičnost sveta in preklinjata zvezde, ki dovoljujejo tako nesrečo. V kolikor bi takšno vedenje pričakovali od 13-letnikov, ga lahko v njunem primeru označimo kot otročjega. Vsi liki se zdijo zaljubljeni prvič v življenju, da sploh ne omenjamo njihovega menjavanja partnerjev in simpatij iz dneva v dan, ob čemer nihče ne najde interesa ali želje, da bi se razgledal izven te male prijateljske skupine in si poiskal nekoga drugega v tem večmilijonskem mestu, v katerem prebivajo.
Poneumljanje lekcij
Serija pogosto prepleta življenjske lekcije, ki jih osvajajo glavni liki z vsebinami, ki se jih učijo na fakulteti. Najprej se spotaknemo ob dejstvo, da je to nadvse nerealistično in umetelno. Študij filozofije vsekakor mora obsegati več kot zgolj stokrat slišane debate o nepravičnosti revščine in socialnih neenakostih. Študenti se nenehno ukvarjajo s preizpraševanjem lastne eksistence na nenavadno površinskem nivoju, kar ne bi pričakoval od dvajset-nekaj letnikov. Na drugi strani najdemo profesorje, ki citirajo filozofe le, da bi po ustih povaljali slavna imena ter jih interpretirali v napačnih kontekstih. Od študentov zahtevajo »samostojno in kritično razmišljanje«, ki ne presega klavrnih srednješolskih razmislekov o etiki, estetiki in smislu življenja. Da bi imeli »težek predmet«, logiko spremenijo v znanstveno fantastiko nedojemljivo normalnemu smrtniku. O politični filozofiji, na primer, ni ne diha ne sluha – kdo pa bi to gledal? Ideja neoklasicizma prerojena preko mladih umov v spremstvu glasbenih klasikov in stare neogotske univerze bo že morala zadostiti.
Vse skupaj nam da misliti, da je serija namenjena mlajšemu občinstvu, najstnikom in ne mladostnikom, ki dejansko obiskujejo fakulteto. Ustvarjena je bila kot spin off uspešne nanizanke na platformi Moviestar, ki je spremljala Pola in Bruna v srednješolskem obdobju pod vodstvom profesorja (in hkrati Brunovega očeta) po imenu Merlí (od tod tudi ime), ki ju je navdušil za filozofijo. Ker se je končala z njegovo smrtjo, so se odločili ustvariti novo serijo, ki je zavila s poti, izgubila stare oboževalce in si pridobila nove. Največjo gledanost je serija prejela v Španiji, nato ji sledi Argentina, s prihodom na Netflix pa počasi osvaja tudi druge države.
Novinar
