Dokončno slovo od najbolj strašljivega meseca v letu bomo obeležili še z dvema recenzijama »slovenskih grozljivk«. Najprej je na vrsti tretji celovečerni film Vincija Vogua Anžlovarja, ki nas je že leta 1991 zapeljal z Babica gre na jug, leta 2022 pa posnel tudi Dedek gre na jug. Trenutno lahko v kinih spremljamo njegovo pustolovščino iskanja zaklada Tartinijev ključ.
Slovenska grozljivka, ki spretno združuje lokalne legende in grozljivo atmosfero
Vampir z Gorjancev je slovenska grozljivka, ki jo je leta 2008 režiral Vinci Vogue Anžlovar. Režiser, znan po svojem eksperimentiranju in inovativnosti v slovenskih filmskih vodah. Film temelji na motivih iz slovenske ljudske folklore, konkretno na vampirskih zgodbah, ki naj bi se dogajale na območju Gorjancev. Ta regija je ovita v skrivnost, saj so se zgodbe o nadnaravnih pojavih in temačnih likih prenašale iz roda v rod.
Film je vzbudil veliko zanimanja v slovenski javnosti, saj velja za pravo redkost, da slovenska kinematografija poseže po žanru grozljivke, ki je pri nas vse prej kot običajen. Anžlovar je v film vključil prvine folklore in grozljive atmosfere, ki sta se izkazali za popolno kombinacijo v slovenskem žanrskem okolju.
Vampirska legenda, oživljena v današnjem času
Dogajanje filma je postavljeno v oddaljeno vas Gorjance, kjer mir prebivalcev nenadoma zmotijo skrivnostni dogodki, povezanih z legendami o vampirjih. To je zgodba o ljubezni, ki magično vznikne med Romanom (Sebastian Cavazza) in usodno lepo Lenoro (Inti Šraj). Hkrati je to tudi zgodba o Romanu in Rodinu (Gregor Lustek), ki se med vandranjem po Dolenjski srečujeta z miti in legendami izpod Gorjancev. Ob tem pa se dogajajo skrivnostni umori, ki jih njun znanec Jup (Jonas Žnidaršič) povezuje z vesoljci, ker v vampirje ne verjame. Tudi s pomočjo župnika Lesjaka (Ivo Barišič) se vse postavi na pravo mesto in ljubezen lahko zasije v polnem sijaju.
V ozadju zgodbe čutimo motiv strahu pred neznanim in odnos ljudi do tradicije in mitologije. Glavni liki se soočajo z nerazumljivo grožnjo, ki se zdi, kot da prebiva med njimi že od nekdaj, skrita in pripravljena »udariti«, ko najmanj pričakujejo. Anžlovar v zgodbo vključi sodobne elemente ter jih spretno preplete z mitološko zapuščino, kar daje filmu svež, a obenem domač pridih.
Temačne sence in grozeča pokrajina
Ena izmed najmočnejših točk filma je vizualna podoba. Vinci Vogue Anžlovar je znan po svoji pozornosti do detajlov, kar je pri tem filmu več kot očitno. Gozdovi Gorjancev, obdani v meglo, prikazani v večernih urah in v srhljivo tišino, postanejo skorajda lik zase. Kamere uokvirjajo pokrajino na način, da gledalec začuti tako lepoto kot tudi grožnjo, ki jo ti gozdovi skrivajo.
Temne barve, megla, senca in zvok – vse to skupaj ustvari atmosfero, ki preži na gledalca in mu ne pusti oddiha. Skladno z žanrom je svetloba uporabljena le tam, kjer je res nujna, kar dodatno prispeva k občutku ujetosti in brezizhodnosti, ki prevzame glavne like in občinstvo.
Igralske predstave – mešanica grotesknosti in realizma
Liki so zasnovani realistično, a z dodatkom grotesknosti, ki deluje skoraj nadrealistično. V glavnih vlogah zaigrajo Sebastian Cavazza, Inti Šraj, Vlado Novak in Gregor Lustek. Anžlovar se osredotoči na psihološko dinamiko likov, ki se vse bolj spuščajo v paranojo in obup, ko ugotovijo, da jih morda preganja nekaj, česar ne morejo nadzorovati ali razumeti.
V vlogah lokalnih prebivalcev nastopajo slovenski igralci, ki odlično prikažejo vraževernost, nezaupanje in naveličanost z nenehnim ponavljanjem legend. Ti liki so dovolj prepričljivi, da zgodba o vampirjih ne izpade kot stereotipna grozljivka, ampak kot nekaj povsem realnega in strašljivega.
Ko tišina govori več kot besede
Zvok in glasba igrata ključno vlogo v tem filmu. Namesto da bi uporabljali klišejske, strašljive zvoke, se film raje osredotoči na tišino in subtilne šume, ki ustvarjajo občutek groze. Ko gledalec sedi v tišini, slišimo vsak droben zvok – šelestenje listja, šum vetra in nenaden pok veje, kar skupaj ustvarja izjemno napetost. Glasba se pojavi le občasno, a kadar je, poudari ključne trenutke in doda globino dogajanju.
Vampirji med izzivi slovenskega filma
Čeprav ima Vampir z Gorjancev svoje močne točke, pa ima film tudi nekaj šibkih. Eden izmed njih je pomanjkanje globljega razvoja stranskih likov, saj ostajajo kljub bogatemu ozadju in vizualni zasnovi nekoliko plitki. Prav tako se na trenutke zgodba odvija prepočasi, kar lahko gledalcu vzame nekaj napetosti.
Poleg tega grozljivka še vedno velja za velik izziv v slovenski kinematografiji, kjer gledalci niso navajeni takšnih produkcij. Film lahko deluje nekoliko umetelno in težko prebavljivo za tiste, ki iščejo klasične grozljive prijeme. Vendar pa je za tiste, ki uživajo v počasnem vzdušju in vzpenjanju napetosti, film lahko prava poslastica. Vampir z Gorjancev ni popoln film, a je zagotovo pogumen in zanimiv poskus oživitve slovenskih vampirskih legend. Film postavlja gledalca pred vprašanje, kaj je pravzaprav resničnost in kaj je mit, in prav to je njegov največji čar.
Novinar
