Devetdeseta pogosto pripisujemo tistim megalomanskim filmom, ko je Hollywood začel osvajati znanje računalniške animacije. In ko nas pogled ponese v leto 1996, seznam največjih zaslužkarjev spišejo Notredamski zvonar, Alkatraz, Misija: Nemogoče, Twister in Dan neodvisnosti. Pred je slednji konec julija prispel v kinodvorane in spisal zgodovino, je na začetku maja 1996 v kina prijadral film Jana de Bonta o lovcih na tornade. Ko govorimo o ikoničnih akcijskih filmih iz 90-ih in omembi »takih ne delajo več«, beseda hitro pade na film katastrofe Twister.
Twister, Spielbergova ideja, de Bontova izvedba
Po konceptnem prizoru vizualnih učinkov, ki ga je prikazal Industrial Light & Magic, v katerem se vozilo približuje tornadu, ki v zrak dviguje bližnji traktor, ena od pnevmatik pa prileti v približajoče se vozilo. To je bilo dovolj, da lahko film nastane v obliki, kot je bila predstavljena, če bi ta prejel dovolj sredstev. In ko so se s projektom povezali Spielbergov Amblin, Warner Bros in Universal, je lahko projekt zaživel. Z njim so bila povezana režiserska imena; Steven Spielberg, James Cameron, Tim Burton in Robert Zemeckis. Delo je sprejel Jan de Bont, ki ga je k projektu povabil Spielberg zaradi uspeha njegovega režiserskega debija Hitrost (Speed, 1994).
Nujen je bil scenarij, za katerega so zadolžili zakonca Chrichton – ja, tisti Michael Crichton -, in jima plačali 2,5 milijona dolarjev. Slednji je bil v izdelavi že na začetku leta 1994, do konca pa je doživel nemalo sprememb, še posebej po de Bontovem prihodu. Ta je povedal, da dialog hitro stagnira in škoduje filmu, če ga ne premika naprej in deluje zgolj kot opisovanje situacije.
»Vznemirjenje, ki ga čutite med lovljenjem neviht — dialog je moral biti zelo energičen. Moral si dobiti enak občutek, kot ga dobiš, ko si del lovljenja. Opravil sem več pregonov in se pogovarjal s toliko ljudmi, ki so to počeli vse življenje. Čutil sem, da se mora dialog premikati naprej in se spodbujati v istem vzorcu kot dejanje samo. Če tega ne storite, postane zelo hitro zelo tog. Težava je seveda v tem, da ima film veliko prizorov vzpostavljanja in ekspozicije. Zame je zaradi tega film skoraj takoj manj zanimiv. Rekel sem: ‘Ne, to bo uničilo film. Ni treba vsega razlagati.’ To me spravlja ob pamet. Toda studio je vztrajal pri tem in producenti so vztrajali pri tem, ker so bili navajeni na to,« je povedal režiser. Velik poudarek pri dialogu je bil na tem, da se dialogi vršijo med samo akcijo, zato je, podobno kot pri svojem prejšnjem filmu, dialog prepuščal improvizaciji med igralci.
De Bont je želel, da igralska zasedba spominja na eno od resničnih ekip lovcev na tornade, ki jih je spoznal med pripravami na film. Njegova glavna želja je bila Helen Hunt, ki so se ji nato pridružili še Bill Paxton, Cary Elwes, Jami Gertz, Lois Smith, Philip Seymour Hoffman, Jeremy Davies in celo Todd Field.
Zadnji akcijski film, ki ne bo posnet v studiu
Snemanje se je že začelo s težavami, ko sta morala Joss Whedon in Steven Zaillian opraviti nekaj sprememb na scenariju. Whedon se je po hudem bronhitisu vrnil tudi na snemanje, ki se je začelo maja 1995, in nadaljeval delo do svoje poroke, potem pa ga je zamenjal Jeff Nathanson, ki je na snemanju ostal do konca. Čeprav bi moralo snemanje potekati v Kaliforniji in Angliji, je de Bont zahteval Oklahomo, saj je čutil, da bo Twister »zadnji akcijski film, ki ne bo posnet v studiju«. In tako se je snemanje začelo na lokacijah in s pravim pravcatim viharjem praktičnih učinkov. Produkcija, že tako načeta s težavami in prepiri, se je lahko začela in nadaljevala z enako težavnim potekom.
Zgodba filma Twister
Na prvi bojni fronti sta bila Helen Hunt in Bill Paxton kot glavna igralca filma o lovcih na tornade. Twister je zgodba o znanstvenici Jo (Hunt), ki želi preizkusiti napravo Dorothy, ki zbira podatke iz očesa tornada. Ko se Oklahomi približuje največja nevihta v zadnjega pol desetletja, se obetajo številni tornadi. Za uspeh pa se potegujeta dve skupini – Jo s svojo četico vihravih študentov na eni in dr. Jonas Miller s svojimi bogato sponzoriranimi nadutimi strokovnjaki in najsodobnejšimi raziskovalnimi kombiji. Oboji si želijo prvi v tornado odvreči svojo opremo, ki bi posredovala neprecenljive znanstvene podatke o obnašanju tornadov. Toda za to se morajo postaviti naravnost na pot besneče pošasti, nato pa zbežati preden jih ta ujame. Da pa to še ni vse, ima Jojin mož, meteorolog Bill Harding (Bill Paxton), s katerim sta v postopku ločitve, pomisleke glede tega, ali naj se pridružil Jo in svoji stari ekipi pri tem zadnjem, epskem lovu.
Praktični učinki: Od reaktivcev do vetrnih strojev
»Imeli smo dva gigantska tovornjaka z ogromnimi vetrnimi stroji, ki sta v igralce bruhala ledene kocke. Toča je torej prava in lahko te poškoduje, če si v premikajočem se tovornjaku. Billu sem rekel: »Poslušaj, ti stroji ne morejo izpljuniti samo enako velike toče. Nekateri kosi so večji.« In seveda so bili nekateri kosi večji in ga zadeli v glavo. Pogosteje bi se moral skloniti, a se ni,« se snemanja spominja režiser. De Bont je zahteval, da vse prizore odigrajo igralci brez pomoči kaskaderjev. Prav zaradi tega je izbral Paxtona, saj se je moral prepričati, da bo glavni igralec vlogi kos tudi v fizičnem smislu.
»Kar vidite, je neverjeten odziv igralcev, ki temelji na resničnosti, in ne samo v teh prizorih, ampak celo v nevihtah. Imeli smo dva gigantska reaktivna motorja, nameščena na velikih tovornjakih, medtem ko so pred njima metali odpadke in jih pihali proti igralcem. Seveda vzameš najmehkejše ostanke, ki jih lahko najdeš. Toda ko to vidite in čutite, da prihaja – ti močni vetrovi so tako močni zaradi reaktivnih motorjev – se zdi, da res hodite proti nevihti. Torej ne igraš več. Ničesar ti ni treba narediti, dejansko reagiraš. Odzoveš se na moč vetra in zaradi tega je vse zelo resnično,« je povedal v intervjuju za Vulture.
Namesto 91 tisoč kar 400 tisoč metrov filma
Predstavljamo si lahko, da je bilo težko med produkcijo povedati svoje režiserju, ki je kot direktor fotografije delal na filmu Rjovenje iz leta 1981, znanim kot film z najtežjo produkcijo vseh časov – uporabljali so resnične leve, ki so med drugim napadli tudi De Bonta. Tako mu neodobravanje Helen Hunt in drugih igralcev ni prišlo do živega, Twister se je nadaljeval. Iz časov snemanja obstaja nemalo zgodb, ki ne govorijo v prid režiserju, a bodo tokrat obstale na nekoliko stranskem tiru.
Med snemanjem je uporabljal več kamer hkrati, ki so na koncu snemalnih dni poskrbele za neverjetnih 400 tisoč metrov filma, namesto običajnih 91 tisoč metrov. Celotna produkcija filma naj bi stala med 70 in 90 milijonov dolarjev, pri čemur se višji del pripisuje dodatnim snemalnim dnem in post-produkciji. Nastajanje filma Twister je bil skoraj eno zanimivo, kot dogajanje v samem filmu. In končno je bil film nared.
Viharna uspešnica, ki je v blagajne prinesla pol milijarde
Z uradnim izidom 10. maja 1996 je Twister odprl vrata v svet lovcev na tornade. V prvem vikendu je film zaslužil 41 milijon dolarjev in v tistem trenutku postavil rekord leta 1996 in za majske premiere v zgodovini. Prav izid Twisterja (v sodelovanju z Misija: Nemogoče dva tedna kasneje) je ključen pri uradnem začetku poletne filmske sezone v mesecu maju. Ko je vikend kasneje v blagajne pospravil še 37 milijonov, se je uvrstil za Jurski park pri zaslužku v drugem vikendu. To je zapisalo tudi legendaren 10-odstotni padec med prvima vikendoma, kar je še danes neverjeten dosežek. Ko je prispel do številke 200 milijonov sredi junija, mu je to uspelo prvemu po Forrestu Gumpu.
Po svetu je zaslužil 495 milijonov dolarjev in bil drugi najbolj dobičkonosen film leta 1996, takoj za Dnevom neodvisnosti. V tistem trenutku je bil 10. najbolj dobičkonosen film vseh časov in vse do prvega Harry Pottra najbolj dobičkonosen film studia Warner Bros. Pri kritikih je bil sicer sprejet nekoliko mlačno, a je bil finančni uspeh velik vpogled v to, kaj so o filmu mislili gledalci. Twister je bil megalomanski uspeh, na koncu nagrajen tudi z bafto, dvema oskarjevskima nominacijama za zvok in posebne učinke ter dvema za zlato malino.
Twister 2 in zapuščina originala
Kaj pa zapuščina filma, ki je z leti postal tisti, ki ga na televizijskem programu nismo smeli zgrešiti? Bil je prvi film v ZDA, ki je bil dostopen na DVD-ju. Podobno kot Jurski park je tudi Twister povzročil pravo pravcato norijo navdušenja za meteorologijo, lov na tornado in celo geologijo, pa tudi filmske poklice.
In ko je že toliko govora o nadaljevanjih in predelavah, je leto 2024 tisto, ko bomo v kina pospremili nadaljevanje z naslovom Twister 2. Režiser Lee Isaac Chung po scenariju Marka L. Smitha in igralska zasedba, ki jo sestavljajo Daisy Edgar-Jones, Glen Powell, Anthony Ramos, Kiernan Shipka, David Corenswet in James Paxton, sin preminulega Billa Paxtona.
Twister, nekakšen Jurski park za meteorologe
Twister je, bolj ali manj, povzročil tudi novo obdobje akcijskega filma – filme naravne katastrofe. Sledila je era, ko so se nanizali naslovi: Dantejev vrh (Dante’s Peak, 1997), Vulkan (Vulcano, 1997) Zadnji udarec (Deep Impact, 1998), Armagedon (1998), Dež za ubijanje (1998). In če so filmi v stilu Dan po jutrišnjem (The Day After Tomorrow, 2004) in njemu podobni, povzročili, da se vremenskih katastrof ni jemalo resno, je bil Twister »pošast druge vrste«.
Sprožil je debato o globalnem segrevanju in pomenu človeškega vpliva na naravo, še bolj pomembneje pa o vlogi strokovnjakov pri premikanju mej, ko je govora o razumevanju našega planeta. V tem pogledu je Twister fantastičen primerek filmske industrije, ki lahko naredi korak dlje pri vzpostavljanju vezi z gledalcem. In ko sem ga pogledal v pripravah na nadaljevanje, si nisem mogel kaj, da ob brzostrelskem dialogu, akciji, praktičnih učinkih in strastnih prizorih lova na tornade nisem rekel: »Takih ne delajo več.«
Urednik portala Student.si
