»Želeli smo povedati zgodbo, ki je Tolkien ni nikoli napisal,« so povedali ustvarjalci ob prvem prikazu fotografij iz serije Prstani moči (The Rings of Power). In kako prav so imeli, saj J. R. R. Tolkien tega nikakor ni napisal, prav tako verjetno tega nikoli ne bi napisal. JD Payne in Patrick McKay sta ustvarjalca najdražje televizijske serije vseh časov. Kljub besedam vpletenih, neprepričljivim napovednikom, nejasnosti dogajanja in drugim razlogom je bilo potrebno seriji dati možnosti, počakati vsaj na konec prve sezone in potem soditi. Kaj torej, zakaj so Prstani moči tako deljiv izdelek?
Prstani moči so imeli izjemno težko nalogo
Pred izidom serije, sem v prispevku Prstani moči, serija obsojena na propad »strnil« svoje misli o prihajajoči seriji. Težave in strah (precej bizarno, saj gre zgolj za serijo) so bile jasne in utemeljene, seriji pa sem dal eno veliko, zvrhano mero priložnosti. Veliko tega je bilo, kar niso pokazali in zaradi tega so nastajale nove in nove govorice. Rak rana je bilo predhodno znanje o delu in času, ki so ga želeli prikazati na ekranu. Kakšno pot so ubrali, če se dogodka kot sta prihod Balroga in nastanek prvih prstanov pojavita v istem napovedniku, čeprav ju v knjigah ločuje več stoletij in tisočletij. Enako je s pojavom likov, ki jih tu ne bi smelo biti, če se držimo izvirnega dela. Ampak naj jim bo.
V pripravah na serijo je bilo vse bolj opazno, da je serija zgolj inspirirana in ne prirejena po Tolkienovih delih. Ponovni ampak pravi, da vse to ni pomembno. Marsikaj lahko stoji kot kakovostno delo četudi se ne drži knjige, to sem bil kljub očitnemu razmesarjenju le te pripravljen priznati. Navsezadnje je bil prav Jacksonov Gospodar prstanov tisti, ki je marsikal spremenil in dodelal za prikaz na filmskem platnu. Resda je zdaj lahko govoriti, ampak Payne in McKay nista Peter Jackson. Režiserji, ki jih je imela serija, v nekaj epizodah niso uspeli ustvariti vizije, ki je bila v mnogih trenutkih le kopija preteklih del.
Je imela serija težko nalogo? Vsekakor. Veliko ovir so si postavili povsem sami, saj gre za predelavo del enega najbolj, če ne celo najbolj, priljubljenih avtorjev v zgodovini. Po fiaskih v zadnjih letih, je bil strah oboževalcev upravičen. Določeni napadi na rase in izbore igralcev ter igralk nikakor ne.
Prstani moči ne doseže niti najslabših trenutkov Hobita
Padel sem na raven, kjer mi je bilo vseeno za lastna pričakovanj. Naj vsaj doseže raven tretjega dela Hobita, naj bo boljše od Alfrida in bom pomirjen. Pričakovanja so padala vse nižje, serija bi jih morala doseči. Za milijardo ameriških dolarjev znižati pričakovanja je marketinški mestrpis Jeffreya Bezosa. Prav, ni milijarda. 250 miijonov je šlo za avtorske pravice, ki ne obsegajo časa, ki ga želi serija pokazati in bo predvsem zaradi tega nepopolna. 470 milijonov je šlo za prvih osem delov serije oziroma prvo sezono. Preostalih 280 milijonov je šlo za karkoli bodo pač potrebovali v naslednjih sezonah. Mogoče je toliko stal premik produkcije z Nove Zelandije v Anglijo, a o tem kje drugje in kdaj drugič.
Včasih uporabimo angleške izraze, sam bom uporabil hrvaškega, saj je prisrčno primeren. Ko so enega malih fantkov pred leti vprašali, kaj pričakuje od prvega razreda osnovne šole, je odgovoril takole: »Očekujem gluposti i dosadu« (Pričakujem neumnosti in dolgčas, op. p.). In tako bi v enem stavku opisal tudi svoja pričakovanja za serijo. Zdaj pa zares, končno, Prstani moči.
Preveliki čevlji in premalo strasti ter znanja
Prvi del serije se otvori precej klasično, z opisovanjem preteklih dogodkov, tako kot obe filmski trilogiji, od katerih so se želeli ustvarjalci serije distancirati in ustvariti svoje delo. Ha! Prvi vek je prikazan drugače, kot se je zgodil oziroma prikazan tako, kot ga obravnava tistih nekaj kronoloških zapisov na koncu Gospodarja prstanov. Prvi pokazatelji o tem, kam gre zgodba. Ampak posebni učinki v tem prologu? Madonca, kakšen dosežek za televizijske serije. Zares izjemno! Edini negativni aspekt tega je, da so prikazani v slabi seriji. Drugače pa gre vsa hvala umetnikom, ki stojijo za tem.
Spoznamo Galadriel, kot vilinsko deklico, ki jo drugi vilinski otroci ponižujejo in žalijo. Obrani se tako, da prevrne enega izmed fantičev in ga želi usekati po goflji, če se izrazim po domače. Kako izjemen prikaz ljudstva, ki naj bi bilo najbolj modro, zrelo in skoraj angelsko. Kljub temu, da je Morfydd Clark lahko čudovita igralka (Saint Maude), se zdi, da je vloga takšne Galadriel ni pisana na kožo. Krivda se vrne k scenariju, h kateremu se bomo še vrnili. Takoj tu se utrne misel, da nič ne more razočarati huje kot zadnja sezona Igre prestolov. Saj ne more, kajne? Kajne?
Hitro, prehitro, skozi serijo spoznamo ljudi Numenorja in Juga, škrate Khazad-Duma, viline Lindona in kvazi nomadske hobite. Vse skupaj je orkestrski ansambel, ki ga je izredno težko predstaviti do te ravni, da bi nam bilo za te like mar. Ali nam je za like mar? Po veliki večini ne. V vsem tem so bilke odrešenja, med njimi predvsem izjemni prizori krajev, ki so ustvarjena po delih Johna Howa. Enako je z glasbo Beara McCrearyja, ki pa na trenutke ne doseže veličastnosti tega, kar so želeli narediti s kombinacijo, in bi veliko bolje delovala v video igri. A če ji kanček pogledam pod prste, je glasbena podlaga izvrstna in se čudovito vklopi v Tolkienov (filmski) svet.
Med pozitivne aspekte serije pristavljam še čudovito kostumografijo orkov in potencial, ki ga ima Lloyd Owen kot Elendil. Gre za edino vlogo, ki je človeku pisana na kožo vsaj na taki ravni kot je bil Thranduil Leeju Pacu ali Thorin Richardu Armittagu. Ni drugega lika, kjer bi lahko jasno in glasno povedal: »Ja! To je lik iz knjige!«. Nekoliko zaostajajo še škratje, pozitivno je (z izjemo zadnjih prizorov) presenetila Dissa, enako je z Arondirjem. Zdaleč največ emocij je bilo v prizorih med Elrondom in Durinom, saj se zdi, da oba igralca razumeta bistvo zgodbe, ki so jo skušali neuspešno prikazati.
Obstoječi ali za serijo izmišljeni liki, ni pomembno. Gledalec se bo hitro vrnil zgolj k temu, če mu je lik všeč. In Arondir ter Dissa sta mi bila v veliki meri všeč. Dissa je pri koncu preskočila nekaj korakov v miselnosti in besedah, ki so se najverjetneje zgodili tam, kamor gledalec nima vpogleda. Arondir kot lik ni utrpel takih trenutkov, žal pa je bil del precej slabe izvedbe epizod. Lahko se zamiži in nekoliko odmisli popolno stagniranje likov, a le, če serija nekje drugje ponudi višek kakovosti. Žal ga ni. Posebni učinki so izjemni, ampak preživeti vulkanski izbruh je nekaj, kar vrže iz dogajanja.
Prstani moči je serija polna nesmislov in preskokov
Nesmislov in nezgodic je preveč, da bi jih sploh še lahko dovoljeval. Liki nasprotujejo samim sebi v razmaku iste epizode, če ne še manj. Osma sezona in težava Dothrakijev se tu ponovno pojavi, ko število orkov in petstoterice numenorskih konjenikov na treh ladjicah ni povsem v skladu s pravili, ki so jih postavili sami. Ustvariti nekaj napak v kontinuiteti časovnice je nekaj, popolnoma povoziti svoja pravila in časovnice izpred dveh ur dogajalnega časa pa nekaj povsem drugega. Prstani moči se ni držala vzpostavljenih Tolkienovih »pravil« in padla. Ni se držala svojih lastnih pravil in padla še globlje. Brez težav bi lahko bila svoje, precej kakovostno delo, ampak ni šlo. Zakaj? Kdo ve. Mogoče je eden od razlogov arogantni stavek ustvarjalcev, ki sem ga napisal na začetku prispevka.
Serija v nekem trenutku dejansko uresniči rek, da moraš nekomu nekaj dobesedno narisati. V pogovoru oziroma bolje rečeno izmenjavi besed med Waldregom in Adarjem, slednji pogleda proti sogovorcu in mu reče, da to območje nima več takega imena. Vprašanju »Kako pa se naj imenuje?« sledi širok prizor pogorelega območja z vulkanom v ozadju in napis Southlands zamenja napis Mordor. Ne seri, Sherlock. Gre le za enega od trenutkov v osmih epizodah, kjer serija tako močno podcenjuje svoje gledalce, da se spotika v svoje infantilne neumnosti.
Že zgolgočaseno obljubljanje ustvarjalcev, da se bo serija ločevala od Gospodarja prstanov Petra Jacksona, so hitro zamenjale kopije prizorov in citatov iz filmov. Prstani moči so najdražji copycat v zgodovini serije. Vse, kar si lasti zase, je že videno in nekako začuda v teh osmih epizodah poslabšano. Razen nesmiselnih zapletov in razpletov, ki so izviti iz trte. V tem serija blesti, slednje pa je ravno toliko daleč od pohvale, kot je serija od gledljivosti.
Prstani moči, to ni to
Debata o seriji Prstani moči je lahko zelo, zelo dolga (Zakaj je Galadriel tako sitna? Kje je Celeborn? Zakaj je Balrog že pokonci? Koliko konjev gre na ladjo? Od kod ideja, da je Isildur mrtev? Zakaj so zapustili obrambni stolp in se borili v vasi sredi gozda? Zakaj hudiča serija ne zna pokazati obsežnosti? Zakaj bodo vilini brez Mithrila umrli? ), vse pa se lahko strne v nekaj kratkih besed za konec. Serija kot priredba Tolkienovih del ne stoji na lastnih nogah, kot samostojna serija pa naredi preveč napak, da bi bila gledljiva. Izjemni posebni učinki, lepa in nerabljena pokrajina, ponekod zelo kakovostna kostumografija so za tako serijo premalo, da bi jo držali nad gladino. Prstani moči so strohnel, gnil in piškav izdelek, ki je iz epizode v epizodo bolj smrdel. Lagal pa bi, če bi rekel, da nekje še tli upanje. Ampak kot je dejal Gandalf, le butci upajo.
Urednik portala Student.si
