Film Ponyo je v celoti narejen ročno, brez računalniške grafike. Ta je bila delno uporabljena v prejšnjih dveh filmih Čudežno potovanje ter Čarovnik Howl in potujoči grad. Ponyo temelji na kratki zgodbi Iya Iya en (1962) pisateljice Nakagawa Reiko.
Myazakija sta navdihnili še legenda o Urashimi Taro (japonska legenda o ribiču, ki iz vode reši želvo in za nagrado mu je dovoljen vstop v podvodni svet) in Walt Disneyjev film Mala morska deklica (1989).
V filmu so hrana, ljubezen in magija tisti elementi, ki poganjajo zgodbo naprej.
Hrana prijateljstva in udobja
Kaj imajo skupnega film in hrana? Oba sta kulturna izraza, izdelek človeškega znanja, ki živi od tehnike in obrti, inovacije in tradicije. Oba sta močno komunikacijsko orodje, ki lahko spregovori z želodci ljudi, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu in tako postaneta dom, naklonjenost ter zatočišče. Miyazaki znova in znova uporablja hrano na specifičen način, ta doda globino zgodbi in like pripelje k spoznavanju in gradnji odnosov. Hrana v filmu Ponyo, iz leta 2008, predstavlja predmet s čarobnimi močmi.
Sendvič, ki ustvari ljubezen
Sōsuke je petletni deček, ki z mamo Riso živi na vrhu pečine. Nekega dne med igro na obali najde Ponyo, majhno rdečo ribico, ki je obtičala v steklenici. V prvem prizoru Sōsuke deli svoj sendvič z ribico. Njegovo dejanje v Ponyo vname željo, da tudi ona postane človek.
Kmalu ju loči Fujimoto, čarovnik morja in Ponyoin oče, ki hčerko odpelje nazaj na dno oceana. Vendar Ponyo zavrača ponujeno hrano, saj ne želi več biti tam. Ponyo želi iti nazaj na kopno, zato se odloči, da bo pobegnila. Med pobegom zameša magične napitke, ki jih njen oče uporablja za ohranjanje ravnovesja na svetu, in s tem povzroči cunami, ki kasneje poplavi mesto.
Potešitvena hrana
Hrana nam lahko predstavlja udobje, ko smo slabe ali pa dobre volje. Scena s tako imenovano hrano udobja se pojavi kmalu po prvi sceni s sendvičem. Sōsuke na poti domov iz šole, izgubi svojo malo prijateljico. Potopljen v žalost poje ogromno kepico sladoleda. S tem poskuša vsaj malo razbremeniti bolečino zaradi nenadne izgube.
Vidimo, da tudi Sōsukova mama, Risa nima težav s tem, da se preda hitri hrani. Njen mož se še ni vrnil iz ribarjenja. Namesto privlačne večerje, ki jo je pripravila, jo mika hrana, ki je manj zdrava. Na koncu se odpove ideji, vendar je njena reakcija razumljiva, skoraj vsi bi raje jedli nezdravo in dobro hrano, kot zdravo ter ne toliko okusno. Še posebej, ko smo v slabem psihičnem stanju.
Ramen povezanosti
V Ponyo ima hrana, še posebej ramen, pomembno vlogo pri pripovedovanju zgodbe in razvoju likov. Ramen, ki si ga med nevihto, delita Ponyo in Sousuke, predstavlja simbol njune povezanosti in sprejemanja drug drugega kot človeka in prijatelja. Na splošno se hrana v japonski animaciji uporablja kot sredstvo za ustvarjanje čustvenih vezi med liki ter za predstavljanje lepote v normalnosti vsakdanjega življenja. S temi elementi avtorju uspe pritegniti gledalce in ustvariti prijetno in domače vzdušje.
Hrana kot orodje pomoči
Po gromozanski nevihti, ki se je spremenila v cunami, je obmorsko mesto v težavah. Sōsukojeva mama odide v dom za ostarele z zalogo hrane, da bi jim pomagala. Ker je do naslednjega dne ni domov, se Ponyo in Sōsuke odpravita na pot, da jo poiščeta. Hrano, ki jo vzameta s seboj, na poti podarita lačni materi in otroku, kar simbolizira povezanost ljudi, neznancev. Hrana se v tem delu filma uporablja kot predmet pomoči. 
Tudi, če hrana v tem filmu ni v ospredju, je še vedno pomemben del zgodbe. Uporabljena je za grajenje odnosov, ko Sōsuke ponudi Ponyo sendvič postane njen prijatelj. Hrana predstavlja tudi udobje, tako kot med strašno nevihto, ko Sōsuke in Ponyo jesta ramen. Uporabljena je tudi za zatočišče pred slabimi čustvi, ko Sōsuke je kepico sladoleda.
Zaradi preprostosti v prizorih s hrano, nam je ta v filmu blizu. Od vsakdanjih obrokov do deljenja hrane z drugimi, se nas film dotakne in v nas vzbudi občutek lahkotnosti. Med gledanjem se tako zatopimo v zgodbo in like, da kar pozabimo, da nismo tam.
Ljubezen
Druga stvar, ki poleg hrane vodi zgodbo naprej, je ljubezen.
Zaščitniška ljubezen Fujimota, očeta glavne junakinje, ki je zaskrbljen zaradi hčerkine odločitve, da postane deklica in začne živeti v svetu, ki ga je sam zapustil ter postal alkimist v kraljestvu morij. Razumevajoča ljubezen Mammare, Ponyoine matere, boginje morja, ki hčerki prepušča svobodno voljo in ji zaupa.
Toda moč ljubezni, o kateri pripoveduje film, je tudi ljubezen med protagonisti, ljubezen v najčistejši obliki: otroška ljubezen. Brezpogojna ljubezen med dvema otrokoma, ki se kljub temu da prihajata iz različnih svetov, imata rada takšna, kakršna sta. Naredita vse, da ostaneta skupaj.
Ljubezen prevzame pomen odgovornosti do ljudi okoli nas, ko Sōsuke skrbi za Ponyo. Najde jo na morski obali in jo od takrat naprej vodi in uči živeti v novem svetu.
Ljubezen v filmu temelji tudi na moči besed in ima, tako kot v Čarobnem mestu, magično vrednost. To predstavlja obljuba Sōsukeja Ponyo, da bosta vedno skupaj. Nerazdružljiva obljuba, ki jo izpolni za vsako ceno in se neustrašno sooči z vsemi preizkušnjami, ki ga čakajo.
Čarovnija
Magija je skupaj z ljubeznijo ter hrano ena glavnih tem filma. Arhaična in močna magija, ki lahko razburka naravo, če ni pod nadzorom. Varuh te moči je Fujimoto, človek, ki je postal alkimist morskega kraljestva.
Nasprotno pa Ponyo ne zmore nadzorovati svoje ogromne čarobne moči, ki ji omogoča, da se spremeni v majhno deklico.
Prvi primer tega je prizor v katerem glavna junakinja med nevihto teče po morskih valovih in se nenehno spreminja iz ribice v deklico. Drugi primer je prizor, v katerem se s Sōsukejem odpravita v dom za ostarele, kjer se Ponyo spremeni nazaj v majhno ribico, tudi če tega noče.
Magija prinaša skrivnostnost in iracionalnost, elemente, ki so v filmu sprejeti kot naravni pojavi, kot nekaj, kar je del vsakdanjega življenja. To pomeni, da v svetu, tako kot v otroštvu, ni razlike med resničnostjo in magijo. Ponyo uteleša ta svet, saj kot hči boginje združuje magične elemente ter živahnost in impulzivnost, ki sta značilni za otroke.
Film je sicer namenjen mlajšim generacijam, vendar je vsekakor vreden ogleda. Že samo zaradi prelepih prizorov in občutka miru, ki ga zna Miyazaki tako čarobno prikazati.
