Med kultne filme pogosto prištevamo tiste, ki so bili v času predvajanja na velikih platnih komajda opaženi ali pa niso dobili priložnosti, da se predstavijo širši množici. Tako ali drugače pa se kultni film prikrade v srca gledalcev, ki postanejo predana in strastna baza oboževalcev, ki si deli globoko naklonjenost do določenega filma in njegovega nastanka. Eden takih je zagotovo režijski prvenec Neila Marshalla, britanska akcijska grozljivka Pasji vojaki.
Pasji vojaki, britanska enota proti volkodlakom
V Škotskem višavju ob reki opazimo mlad par, ki tabori v divjini sredi ničesar. Ko se sredi noči v šotoru pod svetlobo polne lune predajata strastem, se začne nenadoma odpenjati šotor, skozi katerega sežejo dlakave roke, ki mladenko potegnejo ven in razparajo njen trebuh, mladeniča pa poškropijo s krvjo. Ta v strahu le še čaka, kdaj bo krvoločna zver napadla še njega.
Mesec dni kasneje nam film predstavi enoto vojakov na rutinski misiji, ki jo vodi narednik Wells (Sean Pertwee). Z njim so pogumni Cooper (Kevin McKidd), gobezdavi Spoon (Darren Morfitt), hitri Joe (Chris Robson), boječi Terry (Leslie) in Bruce (Thomas Lockyer).
Ko jih helikopter odloži sredi ničesar, morajo le opraviti z rutinsko vajo proti specialnim enotam, in kar je najhujše, nekateri zamujajo najbolj pomembno nogometno tekmo njihovega življenja – dvoboj med Anglijo in Nemčijo. Po nič kaj posebni noči že zjutraj opazijo signalno raketo, ki jih pripelje do omenjene specialne enote oziroma tega, kar je od njih ostalo. Edini preživeli je kapitan Cooper (Liam Cunningham), ki vseskozi ponavlja en stavek: »Moral bi biti le en.«
Sonca izginja in na nebu ga nadomešča bleščeča polna luna. V daljavi se sliši tuljenje in zavijanje, enota pa se požene v beg pred neznanim nasprotnikom. Pot jim preseka domačinka Megan (Emma Cleasby), ki jih s terencem odpelje stran od grožnje v hišo sredi ničesar, kjer bodo varni. Pa bodo res?
Režijski prvenec Neila Marshalla, ki je želel posneti film o vojakih
Neil Marshall je več kot šest let pilil zgodbo in scenarij za film o britanskih vojakih, ki jim je želel dodati grožnjo, ki je bila v tistem času bolj priljubljena čez lužo. Volkodlaki so bili sicer vseskozi prisotni v filmih, a fokus je bil vseskozi na simboliki transformacije ob polni luni in vplivih, ki jih ima to na prekletega.
Tu spomnimo na filme, kot so Ameriški volkodlak v Londonu, Volkodlak, The Howling, Ginger Snaps in druge. Vsi si, bolj ali manj, delijo tematiko sprejemanja odgovornosti, odraščanja in premikov lastne osebnosti. Do Marshallove ideje, da želi posneti Reševanje vojaka Ryana, ki sreča volkodlake, ni bilo filma, ki bi eno najbolj ikoničnih pošasti preselil v izključno akcijski film. Usoda, ki je že srečala zombije in vampirje, je zdaj pričakala volkodlake.
Ko so na Otoku vztrajno iskali nov neodvisni film v stilu Trainspotting (1996) ali Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (Lock Stock & Two Smoking Barrels, 1998), je bila v tišini in pri veliki količini piva na prtiček napisana pogodba, da bo Marshall nekoč režiral svoj prvenec z vojaki in volkodlaki. Na začetku je bila le ideja: »Želel sem posneti film o obleganju, vojaški film oziroma film o vojakih ter ga združiti z mojo ljubeznijo do grozljivk,« se je pred leti spominjal britanski režiser. Ampak pot je bila trnova.
V začetnem procesu tudi Jason Statham in Simon Pegg
Ko jim je po več mesecih in skupno skoraj 27 prepisih scenarija uspelo dobiti določen del financ, so lahko začeli s predprodukcijo. Velik poudarek je bil namenjen videzu volkodlakov, ki jih je Marshall opisal kot nekaj, česar v filmih še ni bilo. Konceptne ilustracije prikazujejo gromozansko in razmeroma vitko bitje, ki teče na dveh in štirih nogah. Bolj kot so se trudili s ponujanjem filma britanskim producentom, huje so bili zavrnjeni.
»Projekt je preambiciozen za amaterskega režiserja,« so večkrat slišali, a jih to ni ustavilo. Začeli so z iskanjem igralske zasedbe. V tej sta bila v prvih zasnovah prisotna takrat še dokaj neznana Jason Statham in Simon Pegg. Oba sta moral kmalu od projekta odstopiti, saj je prvi prejel vlogo v Carpenterjevem celovečercu, drugi pa po Zori neumnih mrtvecev ni želel zaigrati v še eni grozljivki.
Marshallova ekipa je nadaljevala z iskanjem in posledičnimi podpisi k projektu. Danes vemo, da so bili vsi igralci pripravljeni na sodelovanje od prvega do zadnjega dne. Tako je bilo vse dogovorjeno z glavnimi tremi imeni, ki so danes znani bistveno bolj kot ob prelomu tisočletja. To so bili Sean Pertwee (Event Horizon, Kleopatra, Julij Cezar), ki je bil med vsemi še najbolj znan, Liam Cunningham (Davos v Igri prestolov, Mumija, Veter, ki trese ječmen) in mladi Kevin McKidd (Trainspotting, vloga Owena Hunta v seriji Talenti v belem). Kmalu so se pridružili še mlada Emma Cleasby, Darren Morfitt, Chris Robson, Leslie Simpson in Thomas Lockyer. In so čakali na trenutek, ko bo Marshall potrdil začetek snemanja filma.
Film financira špinačni mogul in občasni producent
Ker financ ni in ni bilo, je bil Marshallu predlagan obisk ameriškega filmskega trga, ki je potekal v Santa Monici. Ustvarjalci so v ZDA prinesli scenarij, konceptne ilustracije in druge pripomočke. Tam pa so naleteli na nenavaden trenutek, ko so navdušili špinačnega tajkuna Davida Allena, ki je dogodek obiskal kot oboževalec in občasni producent, v prvi vrsti pa podjetnik oziroma kmetovalec. Odločil se je sofinancirati film in zdelo se je, da je vse skupaj padlo na svoje mesto. Po dveh letih odkar sta bila Pertwee in McKidd sprejeta k projektu, se je ta končno nadaljeval v smer, ko sta bila nujno potrebna.
Proračun filma je bil postavljen na 2,3 milijona britanskih funtov, kar je takrat in še danes velja za nizkoproračunski film. Spomnimo, da naj bi bil slovenski Gremo mi po svoje posnet za skoraj 1,5 milijona evrov.
Volkodlak kot nekaj še nikoli videnega
Največ časa je ustvarjalcem vzelo oblikovanje volkodlakov. Čeprav je bil koncept izrisan v obliki visokega in vitkega, človeku podobnega volka, je bila fizična oblika bistveno težja. Že zaradi majhnega proračuna in računalniških efektov, ki si jih niso mogli privoščiti, so se odločili, da bodo volkodlaki povsem praktični.
Ekipa za posebne učinke je imela do začetka snemanja dvanajst tednov, da je ustvarila svojega volkodlaka.
Dobesedno požrli so vse, kar so našli o volkodlakih na filmskem traku in se pogovorili o tem, kaj jim je bilo všeč in kaj ne. Ustvarili so visokega in umazanega volkodlaka, ki bi bil mišičast in gracizoen hkrati. V kostum so postavili plesalce in baletnike, ki so morali stati na hoduljah.
Tako so volkodlaki v višino merili preko 2,30 metra in zasenčili vse okoli sebe. Z okornostjo so v času snemanja prispele tudi težave, ki pa so pripeljale do uspešnega zaključka, saj volkodlakov dolgo ne vidimo, za njihov pregon pa so uporabljeni kot blisk hitri prizori. Plesalci v kostumih so pogosto padali, kar je pomagalo, da so se igralci med snemanjem sprostili ob grozljivih pojavah, ki so segale pod strop hiše.
Snemanje v Luksemburgu zaradi davčnih bonitet
In ko že govorimo o snemanju, bi moralo slednje potekati v Škotskem višavju, a si tega preprosto niso mogli privoščiti. Želeli so snemati tudi na otoku Man (Isle of Man), a je bilo snemanje spet predrago. Iskali so lokacijo in se odločili za Luksemburg, ki je ponujal lokacije podobne škotskim gozdovom.
Producente pa je še bolj navduševalo dejstvo o davčni pomoči pri snemanju, ki je poenostavila odločitev. Lahko so snemali v gozdovih, postavili hišo in se pri slednji brez težav odločili za cenejšo različico postavljanja zgolj sprednjega in stranskega dela. Notranjost so zgradili v studiu, kjer jim je bila v pomoč tudi velika mednarodna skupina delavcev.
Ker so bili glavni junaki vojaki, jih je želel Marshall prikazati kar se da pristno in častno s spominom na britanske enote. Pravega urjenja si niso mogli privoščiti, zato so najeli strokovnjaka, nekdanjega pripadnika francoske legije, ki jim je pomagal med snemanjem. To je potekalo pet tednov, od tega tri v studiu in dva na lokaciji. Zaradi finančnih omejitev in izpiljenega scenarija je snemanje potekalo kronološko. Zgrajeno notranjost so začeli ob koncu snemanja postopoma uničevati, ko je to od njih zahteval potek zgodbe.
Nervoza, zlomljeno rebro, klobase in sekundna-kleber tehnika
Marshall je bil nervozen ob začetku snemanja, kar se je izkazalo za manjše prekletstvo in zgodbo, ki spominja na tiste iz snemanja Gospodarja prstanov in Aragornov zlomljen palec na nogi. Tako lahko zapišem, da si je že na prvi dan snemanja Kevin McKidd ob skoku iz helikopterja zlomil rebro. Ker se je bal, da ga bodo poslali domov in zamenjali, je to skrival v bolečini. Ko je bila prehuda je po nekaj dneh končno priznal poškodbo.
Marshall mu je brez skrbi rekel, da ga ne bi nadomestili, in McKidd je lahko brez težav odšel v bolnišnico. Prav luksemburško podnebje jim je omogočilo, da so ga počakali, saj jim jo je v naslednjih dneh zagodlo hudo deževje, ki je otežilo snemanje. Ko je prišlo še do sneženja, so določen del snemanja prestavili v notranjost. Eden takih prizorov je njihova vožnja do hiše družine Uath, kamor se zateče enota.
Med snemanjem se je eden od producentov odločil, da bo naslov filma ‘Noč volkodlaka’ in ne ‘Pasji vojaki’. Režiser je protestiral, a to ni odobrilo sadov, dokler o filmu ni poročal britanski novinar, ki je bil navdušen nad vsem, razen naslovom. Menil je, da tako poseben film ne sme imeti tako generičnega naslova. V izvirniku lahko Dog Soldiers povežemo tudi s šajenskimi staroselci in izrazom, ki se je kasneje preselil v vojaški žargon.
Po koncu snemanja je Marshall montažo opravil sam, naročen pa je bil samo en posebni učinek, ki ga v prispevku za vsak slučaj ne bomo razkrili. To ni preobrazba v volkodlaka, za katero je bilo ustvarjalcem jasno, da je zaradi majhnega proračuna ne morejo pokazati dovolj kakovostno.
Eden od največjih adutov filma je tudi glasbena podlaga, za katero je poskrbel Mark Thomas. Z uporabno operetnih motivov in dodatkom skladbe Claire de Lune Chaluda Debussyja je to njegovo najboljše delo v karieri, ki je vključevala tudi risanko Bacek Jon.
Pasji vojaki, film s srcem
Da je film tako zapomnljiv, določeno vlogo odigra tudi humor. Ta je bil na določenih mestih namerno postavljen že v scenarij, kot je omemba klobasic med porivanjem drobovja nazaj v telo vojaka. Med snemanjem prizora, ko je moral biti narednik Wells vinjen za lažji potek »operacije«, so se odločili, da naj se Sean Pertwee preprosto napije. In ko ga mora McKidd za anestezijo udariti, njegova pest stori kontakt z licem. Namerno? Mogoče. V trenutku zabavno? Vsekakor. Več kot je takih trenutkov, več pogovorov se lahko opravi o samem filmu in doda k statusu kultnosti. Samo snemanje oz. uživanje zasedbe med bitko z volkodlaki je pomenilo, da nastaja nekaj, kar se bo zasidralo v srca gledalcev. Čeprav je bil film čez lužo predvajan na malih ekranih, ko je pravice kupil Sci-Fi Channel, je hitro postal kultni izdelek.
V samem filmu najdemo tudi malo morje poklonov klasikam, vse od Volka in sedem kozličkov do Matrice in Napad na policijsko postajo št. 13. Seveda so tu še imena likov, med katerimi sta H.G. Wells in Bruce Campbell.
Verjetno danes ni osebe, ki med najboljšimi filmi o volkodlakih in vojakih ne bi imela režijskega prvenca Neila Marshalla. Čeprav je v njegovi filmografiji sledilo še nekaj odličnih filmov, je film Pasji vojaki tisti, ki si ga bo svet najbolj zapomnil. Nizkoproračunska grozljivka tako ni film o volkodlakih, temveč režiserjev poklon družinskim zgodbam o prijateljstvu med vojaki in lastni ljubezni do žanrskega filma.
Urednik portala Student.si
