Ni bolj srhljive pojave v brezmejnem vesolju, kot je ksenomorf iz Osmega potnika. Ko posadka tovorne ladje Nostromo sprejme klic v sili in se izkrca na nezačrtanem planetu, naleti na zapuščeno vesoljsko ladjo, na kateri enega od njih napade nekaj podobnega parazitu. Ob vrnitvi se vse zdi popolnoma normalno, dokler se iz njegovih prsi krvavo in brutalno pojavi smrtonosno bitje, ki jim začne streči po življenju.
Kako je preprosta ideja o vesoljski grozljivki postala eden najboljših in najbolj prepoznavnih filmov vseh časov? Vse se je začelo s komedijo.
Osmi potnik (Alien) je nastal zaradi Carpenterjevega prvenca
Ko je Dan O’Bannon zaključeval študij filma na USC, je skupaj z umetnikom Ronom Cobbom in režiserjem Johnom Carpenterjem ustvaril znanstveno-fantastično komedijo Temna zvezda (Dark Star, 1974), katere glavna zvezda je bil vesoljec, narejen iz napihljive žoge in krempljev, ki so jih prišili nanjo. Za mizernih 60 tisoč dolarjev posneta vesoljska komedija je resda kultna klasika in Carpenterjev režiserski debi, a njegova največja zapuščina je bila postati navdih za nekaj večjega. Od tistega trenutka je želel O’Bannon spisati zgodbo za grozljivko v vesolju.
V pripravah na nekaj, kar je kasneje postalo Popolni spomin (Total Recall, 1990), ga je kontaktiral Ronald Shusett. Nastalo je manj kot trideset strani scenarija z naslovom Spomin, ki je vseboval nekaj prizorov, ki so kasneje postali uvodni del filma. A nato je bilo treba še čakati, saj je O’Bannon z željo po delu najprej sprejel ponudbo Alejandra Jodorowskega za adaptacijo Dune: Peščeni planet. Verjetno ni treba povedati, da gre za enega največjih filmov, ki ni nikoli nastal in je skoraj enako legendaren kot mnogi, ki so nastali in se zapisali v arhive.
Čeprav od večmesečnega dela na Jodorowskovemu Dunu »ni bilo nič«, je tam spoznal nekaj umetnikov, med katerimi mu delo H.R. Gigerja ni dalo spati. V knjigi The Book of Alien spregovori o tem, da so imele njegove ilustracije velik vpliv nanj: »Še nikoli nisem videl kaj tako zastrašujočega in lepega hkrati. In scenarij sem ustvarjal po Gigerjevi pošasti.«
»Ukradel ga nisem od nikogar. Ukradel sem ga od vseh.«
Ko se je vrnil v Los Angeles je bil brez dela in doma. Prenočeval je pri Shusettu in začel z delom na scenarijih, ki bi jih holivudski producenti odkupili. Ena od idej, ki mu sicer ni bila všeč, je bila zgodba o gremlinih, ki se sredi druge svetovne vojne infiltrirajo na bombnik B-17. Zanimivo je, da je prav to, skupaj z zgodbicami iz vojne, navdih za film Senca v oblaku (Shadow in the Cloud, 2020). O’Bannon je scenarij skupaj s Shusettom predeloval in predeloval, dokler se ni odločil za naslov Alien.
»Ukradel nisem od nikogar. Ukradel sem ga od vseh,« je o scenariju kasneje povedal O’Bannon, ki mu je največ težav povzročala ideja o tem, kako se bo vesoljec pritihotapil na ladjo z izvirnim načinom. Ob nenehnem ogledovanju Gigerjevih del, je Ron Shusett prišel na idejo, da bi vesoljec skočil na obraz enega od članov posadke in vanj posadil svoje seme – imela sta film!
Žrelo v vesolju, čaka se samo na Vojno zvezd
Scenarij sta promovirala kot »Žrelo v vesolju«. Ko sta scenarij že skoraj prodala, jima je Roger Corman ponudil boljšo idejo in scenarij predal trojici Carroll, Gilen in Hill, ki so sodelovali s produkcijskim podjetjem Brandywine in 20th Century Fox.
Čeprav O’Bannon in Shusett z dodatki (android Ash) trojice nista bila zadovoljna, češ, da so želeli v določenem trenutku tudi prevzeti njun scenarij, je bila pogodba podpisana, avtorske pravice pa zgolj O’Bannonove. Ta je vseeno priznal doprinos skoraj desetih različic scenarija, ki kljub temu še ni zaživel kot film. To se je zgodilo z uspehom Vojne zvezd leta 1977, ko se želeli studiji na vse pretege uloviti ta vlak navdušenja. Studio 20th Century Fox je na mizo postavil film Alien s proračunom postavljenim pri 4.2 milijona dolarjev.
Ridley Scott in Sigourney Weaver odplešeta med zvezde
Ugibati se je začelo o režiserju, pri čemur je O’Bannon izrazil željo po tem, a so se pri Foxu odločili najprej za Hilla, potem pa po številnih premislikih izbrali mladeniča, ki je izbrane navdušil s filmom Dvobojevalca (The Duellists, 1977). To je bil nihče drug kot Ridley Scott, ki je delo z veseljem sprejel in tudi sam ustvaril mnoge storyboarde, vključno z videzom vesoljske ladje, skafandrov in drugega. Imel pa je jasno vizijo – v ospredju bodo grozljivi elementi.
Scenarij je bil za tiste čase izjemno moderen, liki so bili napisano univerzalno, ni bilo važno kdo je katerega spola. So pa za vloge izbrali starejše igralce in igralke, saj so želeli dati posadki določeno mero prepričljivosti pri njihovih izkušnjah in delu. Da je igralcem pomagal pri pripravi, je Scott spisal več strani »biografije« za vsakega od likov. In tako so izbrali posadko ladje Nostromo: kapitan Dallas (Tom Skerritt), generalni direktor Kane (John Hurt), praporščakinja Ripley (Sigourney Weaver), navigatorka Lambert (Veronica Cartwright), glavni inženir Parker (Yaphet Kotto), tehnik Brett (Harry Dean Stanton) in android Ash (Ian Holm). Bila je to sedemglava posadka ladje Nostromo. No, pa tudi mačkon Jones je bil prisoten.
Ksenomorf iz Osmega potnika, otrok H. R. Gigerja
Verjetno najbolj pomemben del Aliena je videz vesoljskih bitij. O’Bannon je Ridleyju Scottu predstavil Gigerjeve umetnine, ki je bil nad njimi navdušen – oba sta se strinjala, da je njegova slika Necronom IV temelj za tematiko filma. Čeprav so bili producenti jasno proti takim tematikam, ki so slonele na erotiki, so ustvarjalci filma zmagali. Scott je odletel v Švico in rekrutiral Gigerja, da je zrisal vse vidike nezemljana, od prve do zadnje faze , površje planeta in vesoljske ladje. In čeprav sta ladja in planet pomembna, je bil najbolj pomemben prav vesoljec, Alien, ali Xenomorf.
»To je film o nezemljanskem posilstvu,« je povedal O’Bannon in dodal, da je simbolizem homoseksualnega oralnega posilstva dovolj efektivno, da v nelagodje spravi prav vsakogar. Ridley Scott je želel, da Giger izpolni delo ilustracije Necronom IV, četudi je ta ponudil, da lahko ustvari nekaj popolnomega novega. Čeprav je danes poznan kot Xenomorph, je bil takrat zgolj »Alien«.
Hans Ronald Giger je visokega nezemljana ustvaril komaj podobnega človeku, a vseeno kot človeka v polnem oklepu, ki ga ščiti od okolice. Bitje nima oči, saj je dejal, da je bolj grozljivo, če nismo prepričani, da nas gleda. V usta mu je postavil druga usta, ki so bila nastavljena na nekakšnem kameleonovem jeziku, ki se lahko raztegne iz večjih ust. Ko je risal vesoljca, ki mu je kasneje prinesel oskarja za posebne učinke, je ustvaril več različic – tako kot jih imajo tudi filmi v seriji.
Ni pa to vse, kar vidimo od nezemljana. Najprej vidimo jajce, ki je bilo v filmu ustvarjene iz kravjega želodca in vampa. Iz njega skoči »facehugger«, ki je bil tudi prvo bitje, ki ga je Giger zrisal za film. Ta se z repom ovije okoli glave žrtve, glavo pa objema z okončinami, ki spominjajo na človeške prste. Dan O’Bannon in Rob Cobb sta prišla na idejo, da bi lahko imelo bitje namesto krvi porozno kislino, ki jo nato prevzame tudi odraslo bitje. Tu pa je še »chestburster«, ki ga je navdihnila ilustracija Francisa Bacona, in ustvari enega najbolj ikoničnih prizorov v svetu filma.
Eden najbolj prepoznavnih filmskih prizorov vseh časov
Ko se Hunt skloni preko jajca, se nanj privije bitje in vanj izleže svoje seme. Posadka ga odnese nazaj na Nostromo in ugotovi, da se je bitje nanj parazitiralo – pomaga mu celo dihati, ga drži pri življenju. Ko se bitje odstrani, se zdi Hunt povsem enak, brez praske. Vse do prizora v jedilnici.
Za snemanje tega prizora so člani igralske zasedbe vedeli, da bo stvor bruhnil iz Hurta, in videli lutko prsnega koša, vendar jim Scott in ostali niso povedali, da bo zaradi visokega pritiska v vse smeri bruhala tudi lažna kri. Prizor je bil posnet v enem posnetku z uporabo umetnega trupa, napolnjenega s krvjo in notranjimi organi. Hurt pa je glavo in roke dvigal izpod mize. Lutkar, ki ga je izpod mize držal na palici, je skozi trup porinil lutko majcenega nezemljana. Ko je stvor planil skozi prsi, je curek krvi špricnil naravnost v Cartwrightovo in jo tako šokiral, da je padla in zašla v histerijo. »To, kar ste videli na kameri, je bila resnična reakcija. Ni imela pojma, kaj za vraga se je zgodilo. Kar naenkrat se je ta stvar pojavila,« je povedal glavni igralec Tom Skerritt.
Dan O’Bannon je ta prizor napisal z mislijo na moški strah pred penetracijo in želel, da bi prizor deloval kot nekakšno povračilo za vse čase, ko so grozljivke šibke ženske izpostavile moškim plenilskim pošastim. Njegov cilj je bil obrniti stigmo, povezano s seksualiziranim nasiljem nad ženskami v grozi. Ni naključje, da »rojstvo ksenomorfa« vključuje silovit vdor v moške žrtve in se zaključi s falično entiteto, ki se rodi iz samčevih prsi. Zaradi seksualizirane tematike filma, še posebej pa Gigerjeve umetnosti, je bilo o tem napisanih na tisoče knjig, esejev in člankov.
Kaj imajo skupnega plastelin, ksenomorf in Rolls-Royce?
Ko so v bližnjem lokalu našli visokega (208 cm) in suhega študenta, ki ima okončine daljše od normalnih, je bil Bolaji Badejo hitro postavljen v kostum. Ta je ustvarjalcem prinesel oskarja in večno slavo. Glava je bila ustvarjena iz več kot 900 premikajočih delcev, v njej je bil tudi kos človeške lobanje, ustvarjen pa iz plastelina, skupaj s kačjimi vretenci in rebri ter hladilnimi cevmi starega Rolls-Royca. Kljub temu, da zdaj vemo, kako je videti bitje, takrat Scott tega ni želel razkriti. Večino filma ga ne vidimo, ko pa ga, vidimo le dele. Režiser je pojasnil, da mora gledalec sam projecirati svoje strahove in v mislih poustvariti preostanek nezemljanskega stvora.
»Vsak trenutek bo počasen, graciozen, bitje pa so spreminjalo obliko, da nikoli ne vemo, kako je v resnici videti,« je povedal. In ko ga vidimo, gre za grozljivo razodetje. Njegova oblika se komajda razlikuje od senc, ki ga skrivajo. Ko se premika, postane očitna kačasta gracioznost, vsak gib je moteče tekoč in tih.
Nato zagledamo grozljivo odprtino, obrobljeno z zobmi, ostrimi kot britev, od katerih se vsak lesketa z zlonamernim leskom. Toda slina je tista, ki nam resnično ustvari kri v telesu. Z odprtih čeljusti visijo debele, viskozne niti sluzi podobne slini, ki se raztezajo in trgajo z vsakim subtilnim gibom. Ta kaplja na tla in prispeva k grozljivi prisotnosti ksenomorfa, nočne more utelešenja čiste, neizprosne grožnje iz vesolja. Tam, kjer te nihče ne sliši kričati.
Snemanje in postprodukcija proračun propelirata preko 10 milijonov
Snemanje je potekalo približno štirinajst tednov, več kot dvesto ljudi pa je bilo zadolženih za ustvarjanje glavnih treh setov. To so bili notranjost Nostroma, površje planeta in notranjost vesoljske ladje. Ustvarjene so bile tudi različne miniature ladij in površja planeta, največja težava pa so bili skafandri, glicerin in mačke. Zaradi prvega je moralo biti vseskozi prisotno zdravniško osebje, saj je bilo v njih izredno težko dihati in so bili igralci na robu nezavesti. Da so ustvarili videz prešvicanosti na igralcih, so jih premazovali z glicerinom. Med snemanjem pa je Sigourney Weaver ugotovila, da je alergična na kombinacijo glicerina in mačje dlake – ko so glicerin umaknili, je lahko nadaljevala s snemanjem filma.
Dlje kot snemanje pa je trajala postprodukcija, približno dvajset tednov, z zaključkom januarja 1979. Iz Scottovega prvenca se je kot montažer vrnil Terry Rawlings, ki je skupaj s Scottom film skrajšal na nekoliko manj kot dve uri, čeprav je bila ena prvih različic daljša od treh ur. »Mislim, da nam je to uspelo tako, da smo film pustili počasen. In mislim, da je počasnost povzročila trenutke, ko smo želeli, da so ljudje nekako prestrašeni … potem smo lahko šli tako hitro, kot smo želeli, ker smo ljudi spravili v kot in jih nato tako rekoč napadli. In mislim, da je zaradi tega delovalo,« je povedal Rowlings v enem od dokumentarcev o snemanju filma.
Osmi potnik je postal legendaren, a začetki so bili medli
Film je bil dokončan, z vztrajno nervozno glasbo Jerryja Goldsmitha in posebnimi učinki. Proračun filma je resda narasel na deset milijonov dolarjev, a studio se ni pretirano razburjal. Film z mojstrsko izpeljano promocijo, ki je vabila k ogledu, je bil prvič predvajan konec maja ’79 v holivudskem Grauman’s Egyptian teatru, pred katerimi so bili postavljeni modeli in pripomočki s snemanja. Ljudstvo se je trlo, da bi ga videlo med prvimi.
Z uradnim izidom 22. junija 1979 je Alien oziroma Osmi potnik bi moral biti velik finančni uspeh – Fox je leta 1992 potrdil 143 milijonov dolarjev dobička -, a ni bilo tako. Trdili so, da je film studiu pridelal negativna dva milijona, po prepiru med Foxom in Brandywine, pa se je to spremenilo v štiri milijone profita.
Brandywine je šel v tožbo zaradi Foxove taktike prikazovanja dobička, dobil pa jo je leta 1983, ko se je Fox strinjal, da se začne snemanje nadaljevanja.
Kaj pa kritiki? Ti so bili nekoliko mešani, med najbolj znanimi sta bila navdušena »le« Ebert in Siskel. Tudi to pa ni ustavilo nagrad in zapuščine. Oskarja je prejela ekipa za posebne učinke, nominacijo pa ekipa za scenografijo. Saturnovo nagrado je prejel za najboljši film, režijo in stransko igralko, nominiran pa v kategorijah najboljše glavne igralke, make-up, posebnih učinkov in scenarija. Tu pa so še bafte za kostume, montažo, stranskega igralca, nadobudno igralko in glasbo za film – Goldsmith je bil nominiran še za zlati globus in grammyja.
Ampak tista leta niso bila pomembna le v kinodvoranah. Sledila je še domača zabava oziroma VHS kasete, preko katerih je samo v ZDA zaslužil dodatnih 40 milijonov dolarjev.
Osmi potnik je eden tistih filmov, ki je z leti postal ljubljenec občinstva in kritikov, čeprav ni nujno, da je bil ob svoji premieri. Če je nekoč Ebert mislil, da gre »zgolj za intergalaktični triler hiše groze z dogajanjem v vesoljski ladji,« je dve desetletji kasneje zapisal, da »je Scottov film odličen izvirnik.« Še bolj pomembno pa je nekaj, kar se sklada tudi z dejstvom slovenskega prevoda naslova Osmi potnik. Če je bilo ob izvirniku to še logično, saj je bilo članov posadke sedem, ergo osmi potnik, se nihče ni nadejal, da bi do nadaljevanja prišlo, saj ga film ni potreboval. No, pa ga je dobil in na neodobravanje mnogih je bil izjemen, le v drugem žanru. Sledili so še drugi, a se zdi, da nihče ni prišel niti blizu izvirniku.
Kaj pa danes? Kaj je Osmi potnik danes?
Danes lahko film Ridleyja Scotta brez kakršnega koli sramu prištevamo k mojstrovinam žanra in filma. Občinstvo se je seznanilo z grozljivim konceptom nezemeljske groze in ustvarila klavstrofobično vzdušje, ki je v ospredje postavilo strah pred neznanim in nevidnim.
Ni znan le zaradi svojih prelomnih posebnih učinkov in H.R. Gigerjeve zasnove bitja iz nočne more, temveč tudi zaradi močne zgodbe in likov. Upodobitev Ellen Ripley s strani Sigourney Weaver je orala ledino in predstavila močno, iznajdljivo protagonistko v žanru, v katerem še danes prevladujejo moški. Lik Ripleyjeve je postavil nov standard za (ženske) vloge v akcijskih in grozljivkah ter utrl pot prihodnjim junakinjam.
Dediščina tega filma je trajna in daljnosežna. Njegov vpliv je mogoče opaziti v neštetih filmih, televizijskih oddajah in video igrah, ki so sledile, od katerih je vsak črpal navdih iz svoje mešanice elementov znanstvene fantastike in grozljivk. Osmi potnik je na novo definiral, kaj bi lahko bil film o pošastih, s poudarkom na atmosferi in napetosti, ne pa na krvi, in postavil vzorec za ustvarjanje napetosti in strahu, ki ga filmski ustvarjalci preučujejo in posnemajo še danes.
Poleg tega je Alien sprožil franšizo, ki je razširila svoje vesolje z nadaljevanji, predzgodbami in križanji, od katerih je vsako raziskovalo različne vidike mitologije ksenomorfov. Njegov vpliv na pop kulturo je nesporen, saj je ksenomorf postal ikona v grozljivkah in znanstveni fantastiki.
V bistvu gre tudi tu za več kot le film. Je nekakšen kulturni mejnik, ki je revolucioniral žanrsko filmsko ustvarjanje in pustil neizbrisen pečat v umetnosti. Njegova zapuščina je dokaz moči inovativnega pripovedovanja zgodb in trajne privlačnosti dobro oblikovane grozljivke. Še danes vemo, da te v vesolju nihče ne sliši kričati.
Urednik portala Student.si
