Žlehtnoba oziroma Wicked je filmska predelava enega najbolj uspešnih odrskih muzikalov vseh časov, ki po priljubljenosti in zaslužku zaostaja samo za Levjim kraljem. Film so skušali v film tako in drugače predelati že zadnjih dvajset let, v zadnjih petih pa je končno dobil krila in poletel v kinematografe. Kako se odreže film, ki razširi svet Čarovnika iz Oza in zakaj je njegova največja težava razdelitev muzikala v dva filma?
Režiser Bieberjevih dokumentarcev poskrbel za enega najboljših filmov leta
Režisersko palico vrti John M. Chu, ki je nazadnje poskrbel za filma Noro bogati Azijci (Crazy Rich Asians, 2018) in In the Heights (2021), prav tako predelavo muzikala. Ampak skok v njegovo preteklost je tisti, ki nam na duhovit način pokaže, da je prav zares pravi za tak film. Leta 2008 je novi generaciji predstavil zanje ikonične prizore Moosovega plesa v dežju – Step Up 2 – le nekaj let kasneje pa poskrbel za dokumentarna filma o turnejah Justina Bieberja – Never Say Never in Believe. Če to niso prave izkušnje, ki jih je vredno uporabiti v fantazijskem muzikalu, potem nič več nima smisla. A lastno preteklost oboževanje teh filmov na stran, prav zadnji In the Heights je pokazal, da predelava odrske predstave ni enostavna naloga, čeprav je ustvarjena za ljubitelje žanra.
Žlehtnoba kot dodatek k Čarovniku iz Oza
Žlehtnoba nas vrne v deželo Oz, tik po smrti čarovnice, ki jo premaga mlada Doroteja. Ko prijazno vilo Glindo eden od prebivalcev dežele munčkinov vpraša, če je bila res žlehtnobina prijateljica, začne pripovedati zgodbo o preteklosti. O času, ko je na Univerzo Shiz prispela Elphaba Thropp (Cynthia Erivo), ki je želela tja zgolj pospremiti svojo mlajšo sestro. Ostali študenti jo zasmehujejo zaradi njene zelene polti, dekanja univerze madame Morrible (Michelle Yeoh) pa spozna njen pravi dar in jo sprejme v šolo, kot sostanovalko pa ji dodeli mladi Galindi Upton (Ariana Grande).
Ko Elphabi dr. Dillmond (Peter Dinklage), učitelj zgodovine v podobi kozlička, razkrije, da so govoreče živali v deželi Oz ogrožene, se nameni rešiti ta primer in pomoč poiskati pri Čarovniku iz Oza (Jeff Goldblum). Pri tem ji poleg Galinde pomaga še prelestni princ Fiyero Tigelaar (Jonathan Bailey), ki za fasado lomilca src skriva pravo srčnost.
Prvi od dveh delov o zlobni čarovnici in drugih likih
Morda se marsikateri gledalec do napisa ne bo zavedal, da gre za prvega od dveh delov, ki do potankosti prestavita muzikal na filmsko platno. Težava se pojavi, ko celotna predstava traja le nekaj minut dlje kot film, o katerem ravnokar berete. To Žlehtnobo ločuje od tega, da bi se najverjetneje uvrstil k samemu vrhu najboljših muzikalov in filmov vseh časov. Hvalospevi se vrstijo eden za drugim in morda imajo prav, ko ga oklicujejo za najboljšo stvar po rezanem kruhu. V stilu lady Whistledown iz serije Bridgerton se avtor tega prispevka javlja s sporočilom, da med ogledom ni užival, a obenem težko nasprotuje dejstvu, da gre za enega najboljših filmov leta, če ima na lagerju le nekaj pretirano subjektivnih argumentov. A dovolj o tem.
Erivo in Grande, ne glede na to, kako nadležne ravni v določenih trenutkih dosega njun del oglaševanja filma, sta naravnost izvrstni. Za Erivo to sicer ni nič čudnega glede na njene predhodne vloge, za slavno pevko in Nickleodeonovo zvezdo pa je zaradi dolge odsotnosti od igranja zgodba nekoliko drugačna. V filmu spominja na Sharpay iz Srednješolskega muzikala, a vlogi prinese dobršno mero človeškosti in globine. Oskarjevske nominacije za obe? Glede na naklonjenosti kritikov do filma to ne bi bilo nič čudnega.
Zgodba o prijateljicah, ki morata stopita vsaka na svojo stran, je stara kot človek sam, a tu doseže ravni, ki si jih je druga trilogija Vojne zvezd le želela. Lahko bi rekli, da gre vsaj na eni, če ne obeh straneh za dokaj poglobljeno karakterno študijo, a bi lahko to trdili za marsikateri film, če bi si vzel skoraj tri ure za predstavljanje likov. Film ima za svoje like in zgodbo do tistega prvega zapleta v filmu na razpolago ves čas na tem svetu. Lepo je videti, da je filmu dovoljeno si vzeti čas zase, a obenem se film ne premakne skoraj nikamor. Da bo recenzija filma dajala še močnejši vtis samouničenja, je produkcija filma na tako visokem nivoju, da gledalčeve oči ne bodo imele časa za počitek, a obenem trpele pri precej očitni, a vseeno opravičeni uporabi posebnih učinkov.
Ob glavnima igralkama šov ukrade Jonathan Bailey, po drugi strani pa luč ugašata mlačna Michelle Yeoh in Jeff Goldblum, ki že leta ni bil nič drugega kot Jeff Goldblum. Omembe vredna sta Marissa Bode kot Elphabina sestra in Peter Dinklage kot glas dr. Dillamonda – obe vlogi bosta pomembnejši v drugem delu, ki v kina prihaja naslednje leto. Zgodba, liki in svet so pripravljeni na nadaljevanje s pomočjo predolgega uvoda.
Tehnični vidik filma je na visoki ravni
Ocenjevanje muzikala je težka naloga, saj bi bil pravi čudež najti glasbo, ki bi bila všeč vsem. Zdi se heretično zapisati, da v multimilijonskem muzikalu z množico nagrad in priznanj glasba in pesmi niso dobre, a z izjemo dveh ali treh naslovov je prav tako. Uporaba prekrasnih glasov obeh igralk na eni in nekaj grozljivo slabih glasov v preostalih pesmih na drugi strani. Ponovno situacijo tu rešuje celotna produkcija, ki ji nagrade za scenografijo, kostumografijo, makeup in druge tehnične kategorije ne bi smele uiti.
Filmu časovne umestitve v čas, ko so mnogi naveličani predzgodb, ne gre zameriti, saj je prav Žlehtnoba tisti, ki je pred dvema desetletjema začel s to norijo. Ali smo potrebovali razlago njene žlehtnobe in prikaz nastanka določenih likov iz Čarovnika iz Oza? Verjetno ne, a če je to predstavljeno na dober in zanimiv način, potem težave načeloma ni. In ni je, pojavi se le pri razdelitvi zgodbe v dva filma. Prav zares bi lahko iz tega brez kompromisov nastala tri ure trajajoča mojstrovina, a bo zdaj najverjetneje dvodelna mojstrovina, saj sem očitno edini človek na svetu, ki ne vidi mojstrovine, ko je ta direktno pred njim.
Žehtnoba, ko le ne bi bila v dveh filmih
Žlehtnoba je visoko leteči muzikal, ki ne čuti sile gravitacije in posega po zvezdah. Marsikomu bo všeč zaradi dejstva, da gre za enega najbolj bombastičnih muzikalov, ki mu je bil dodeljen čas in proračun za ustvarjanje nečesa velikega. Mogoče bo skoraj tri ure trajajoča napoved drugega filma za nekatere prevelik zalogaj. Na koncu vseeno ne gre mimo dejstva, da je v najslabšem ali najboljšem (odvisno od naklonjenosti) primeru Žlehtnoba za Čarovnika iz Oza to, kar je bil Hobit za Gospodarja prstanov. Še vedno gledljiv, a nepotrebno predolg film, ki bo v veliki večini razveselil gledalce.
Urednik portala Student.si
