Zgodba z zahodne strani je predelava legendarnega filma in še bolj legendarnega muzikala z istim imenom. Nalogo predelave se je lotil prav toliko legendarni režiser Steven Spielberg. Glavno vlogo Marie je prevzela debitantka na filmskem platnu Rachel Zegler, vlogo Tonyja pa je prevzel Ansel Elgort. Predelava predelave Romea in Julije je tako ponovno zaživela na filmskih platnih, tokrat z roko Stevena Spielberga, ki je vodila celoten proces. Ali gre ponovno za eno nepotrebno predelavo ali dejansko superiorni izdelek desetkratnega dobitnika oskarja iz leta 1961?
Zgodba z zahodne strani bi lahko bila najboljša predelava
Vsi se strinjamo, da je le malo filmov, ki si zaslužijo predelavo za današnje čase. Mnogi so poskusili in pri tem klavrno propadli. Gledam tebe, Ben Hur iz leta 2018. Nekaterim je uspelo in so bili prav toliko uspešni, a niso dosegli istega statusa. Pravi pogum je Jeffu Bridgesu v predelavi prinesel oskarja, tako kot ga je prejel John Wayne. Nekaterih si niti ne upajo dotakniti in morda je bolje, če se jih nikoli ne. Kleopatra, 2001: Vesoljska odiseja, Lawrence arabski, Zulu, Spartak ter Moje pesmi, moje sanje. Še mnogi so in naj bodo taki kot so. »Žal« si tega mnenja ne delijo holivudski studiji, ki želijo več in boljše.
Po mnenju mnogih si želijo izcuzati še tiste zadnje trenutke veselja, podobno kot morakvarji v knjigah in filmih o fantu, ki je preživel. In mogoče je popolna naveličanost gledanja teh predelav prišla v pravem trenutku, da na sceno ponovno stopi Steven Spielberg in posname Zgodbo z zahodne strani. Pričakovanja so postala tako nizka, ko je govora o predelavah, da jih lahko preseže marsikaj, a se tudi to ne zgodi pogosto. In kako preseči film, kot je original iz leta 1961, ki je podiral vse rekorde. Enajst nominacij za oskarja in kar deset zlatih kipcev ga postavlja v prvo peterico najbolj okranclanih filmov vseh časov. Stopiti je bilo v treba v velike in široke čevlje.
Zgodba z zahodne strani trpi zaradi preteklih grehov
Zgodba je enostavna in če je ne poznamo iz istoimenske knjige, muzikala ali filma, nam je znana iz Shakespearove drame Romeo in Julija. Ob gradnji Lincolnovega centra v New Yorku opazujemo zgodbo dveh strani oziroma tolp. Portoriška tolpa z imenom Sharks in bela ameriška tolpa Jets. Osnovne točke zgodbe so enake in tragična ljubezen je jasna, le da jo tokrat vidimo v Tonyju in Mariji. V primerjavi z originalnim filmom sta Steven Spielberg in scenarist Tony Kushner (muzikal Angels in America, filmi Lincoln, Munich in Fences) ravno toliko spremenila zgodbo, da ni popolnoma tuja, a še vedno dovolj domača.
Če je širitev in dodajanje enemu liku lahko vzeti kot minus, je dodajanje lika Valentine lep poklon originalu. Vse, kar gre zameriti novemu filmu, moramo pravzaprav zameriti muzikalu iz leta 1957, ki je bil prirejen svojemu času. Tega pa mu pravzaprav ne moremo zameriti in se lahko le vrtimo v krogu. Največ negativnosti glede filma je bilo slišati o Anselu Elgortu in obsodbah, ki jih je sam ovrgel.
Druga polovica negativnosti pa je nebinarni lik, ki ga zaigra Iris Menas. Razlog negodovanja je prav beseda nebinaren, saj naj bi bil to še en poskus Hollywooda, da gledalcem v usta tišči vse, kar nekaterim ne odgovarja. Če te bo v filmu to motilo, potem je težava nekje drugje in ne v liku ali filmu. Kljub temu, da me to ni zmotilo, ne bom negiral tega, da mi je celoten lik zgrešen še iz originala. Več minut na ekranu posvečenemu nezanimivemu liku ne gre v dobro, saj se ne zdi »naravno«, da je popolnoma nepomemben lik tako v ospredju. Da pa je vlogo prejel nebinarni Menas pa je čudovit trenutek za inluzivnost v največjih filmih. Ko bi le bila vloga boljša. Vse to pa ni ustavilo nasprotovalcev oziroma je ustavilo predvajanje filma v nekaterih državah po svetu.
Lahko pustimo primerjave ob strani?
Kot nekomu, ki je že večkrat gledal original iz šestdesetih, se mi zdi Spielbergova Zgodba z zahodne strani superiorna predhodniku. To nikakor ni zaradi popolne odsotnosti čustev v primerjavi s filmom iz 1961, ampak objektiven pogled na muzikal, ki ga je ustvaril Spielberg. Vsekakor ima svoje napake, a če bi samo odšteli dejstvo, da to ni predelava ampak original, bi bilo kristalno jasno, kje je pristala granata. Ampak, ker gre za predelavo filma, ki je legendaren, bodo primerjave padale kot po tekočem traku.
Letošnja Zgodba z zahodne strani se kljub temu, da gre za eno izmed najboljših predelav, če ne celo najboljšo, zdi kot klasična komercializacija Hollywooda. Spomnili vas bomo na zlate čase pa naj stane kar hoče, so si verjetno mislili producenti. In nekako tako je tudi videti končni izdelek, ki pa ima eno majhno prednost. Kljub temu, da je status originala zacementiran, se zdi, da je nekoliko pozabljen. Le malo ljudi, ki bo najprej videlo letošnji film in kasneje original, bo trdilo, da je boljši slednji. Tako dobro je svoje delo opravil Spielberg. A to še zdaleč ne pomeni, da je film mojstrovina.
Zgodba z zahodne strani in napake iz preteklosti
Koreografija je prijetna v prizorih, ki to dovoljuje in dovolj barvita, da nas v precej sivem filmu ne pusti popolnoma mlačnih. Steven Spielberg je prav to, kar nam pove njegovo ime. Mojster svojega posla, ki v vseh prizorih pusti svojo sled. Želel si je ustvariti muzikal in izbral si je predelavo. Škoda, saj bi sodeč po tem filmu lahko ustvaril nekaj izjemnega in legendarnega.
Dve uri in pol dolg film se vleče, ker je stežka premostiti oviro, ki jo postavi muzikal. Če je Shakespeare vedel, kdaj mora končati svojo dramo o tragični ljubezni, je Zgodba z zahodne strani preprosto ne zna. Zaključek filma se zdi neskončen, a je preklemano težko slediti prvima dvema tretjinama filma, ki sta med najboljšimi tega leta. Zdi se nam, kot da smo v šestdesetih in gledamo spor med obema tolpama, ki sta si precej bolj podobni. Tony in Maria oživita z izjemnima predstavama Ansela Elgorta in Rachel Zegler.
Če gre soditi le po tej vlogi, ki je tudi njena prva v svetu filma, potem jo čaka svetla prihodnost. Očarljive oči, prelep glas in tistega nekaj zvezdniškega čara bo dovolj, da bomo o njej še slišali. Če se Ansel Elgort letos ne bi ukvarjal z obsodbami, ki jih je ovrgel in po mnenju mnogih ne stojijo na trdnih tleh, bi bil v pogovorih za najvišje nagrade. Že večkrat je pokazal, kako nadarjen igralec in pevec je ter to potrdil z vlogo Tonyja. Med izstopajočimi sta še Ariana DeBose kot Anita in Mike Faist kot Riff. Ker pa imamo radi nostalgijo, je Rita Morena v svoji novi vlogi videti kot poklon legendam.
Muzikalni déjà vu, ki bo mnoge na novo navdušil
Zgodba z zahodne strani je vizualno prečudovit film, ki zveni kot glasba, če ga izrečemo naglas in kot molitev, če zašepetamo. Z vsemi dejamanjšimi pomanjkljivosti te različice, očitnejšimi pomanjkljivostmi originala in neizogibnim primerjavam z legendarnim originalom, je eden najboljših poskusov oživitve zlate dobe filmskega sveta.
Urednik portala Student.si
