Na vsake toliko se v kina prikrade film, ki postopno zvišuje pričakovanja in navdušuje vse večjo množico. Eden takih je Zbiralec duš (Longlegs), ki je onkraj luže požel veliko odobravanja s strani kritikov in gledalcev. Prav to pa prinaša dvom in že mnogokrat omenjena pričakovanja, ki lahko odličnemu filmu znižajo mnenje splošne javnosti. In kako se po vsem tem pompu obdrži četrti film v karieri režiserja Osgooda Perkinsa?
Zbiralec duš, detektivsko iskanje serijskega morilca
Sredi devetdesetih je FBI agentki Lee Harker (Maika Monroe) s strani nadrejenega Williama Carterja (Blair Underwood) predan primer umorov-samomorov v Oregonu. Vsak od primerov vključuje očeta, ki ubije družino in nato sebe, za seboj pa pusti pismo s satanističnim simbolizmom in podpisom »Longlegs«. Vsaka od družin je imela devetletno hči, rojeno štirinajstega v mesecu, umori pa so se zgodili v šestih dneh pred oziroma po rojstnem dnevu. Agentka, ki izraža določeno mero jasnovidnosti, začne preiskovati primere, za katere bo kmalu ugotovila, da se povezujejo tudi z njenim otroštvom in družino.
Longlegs: Izjemen primer marketinške kampanje
Če je bil kdaj odličen šolski primer odličnega marketinga, tako imenovane gverilske taktike, je to Zbiralec duš. Distributer Neon se je po besedah režiserja še kako potrudil, da se je napetost stopnjevala vse do ogleda filma. Lahko bi rekli, da so bili napovedniki, fotografije in simbolizem uporabljeni na pravi način, brez razkrivanja po nepotrebnem. Še danes je težko najti dobro fotografijo serijskega morilca. Fantastična reklama za film je bil objavljen posnetek igralke Maike Monroe, ko je njen srčni utrip narasel iz 76 na 170 utripov na minuto, ko je Nicholasa Cagea na snemanju prvič zagledala v polni preobrazbi .
Brez dvoma je bila to ena najboljših marketinških kampanj zadnjih let, vsaj za nižjeproračunski film. Vse pa se je poplačalo. Primer tega, kako pričakovan je bil film, so številke prvega vikenda v ZDA – napovedi so kazale približno 7-milijonski vikend, v blagajne pa je prinesel skoraj 23 milijonov. Gre za velik finančni in kritiški uspeh.
Simbolov nabita srhljivka, ki zna navdušiti in razočarati
Satanistična grozljivka, ki je zavita v vzdušje filmov Zodiak (Zodiac) in Sedem (Se7en) je verjetno najboljši opis film, ki ga je spisal in režiral Osgood Perkins. Ljubitelji njegovega prejšnjega filma Metka in Janko (Gretel and Hansel, 2020) bodo seznanjeni z njegovim stilom, ki prija temu podžanru. Gotovo pa je Zbiralec duš njegov najboljši film do tega trenutka in verjetno ga bo težko presegel. Ni pa nemogoče, saj ima film nekaj težav s prenasičenostjo tematik, od gledalca pa zahteva popolno zbranost in še malo merico raziskovanja po ogledu. Gre za enega tistih filmov, ki z nadaljnjimi ogledi pridobi na kakovosti, saj se razkrije malenkosti in skrivnosti, ki so prej ostajale v ozadju.
Z odličnimi igralskimi vlogami Maike Monroe, njene filmske mame Alicie Witt in Nicholasa Caga kot srhljivega serijskega morilca, bo film zagotovo obstal v spominu gledalcev. Čeprav je prva polovica filma, to je iskanje serijskega morilca in soočenje z njim, bistveno bolj zanimiva (tudi boljša?) od druge, pa slednja prinaša vstop v satanistično paranormalo, ki smo jo na tej ravni nazadnje videli v Podedovanem zlu (Hereditary, 2018). Zaključni del filma bo prinesel nekaj zmede, če smo si dopustili le nekaj trenutkov odsotnosti v prejšnjih trenutkih in verjetno tudi drugače. Prav nič ne bo narobe, če se po ogledu lotimo enega od tistih slavnih video esejev, ki razlaga simbolizem filma.
Zbiralec duš igra na odličnih nekaj not
Zbiralec duš ima veliko skupnega s prejšnjim filmom Oza Perkinsa. Gre za kakovosten film, ki bi znal biti za ljubitelje klasičnih jump-scare grozljivk nekoliko preveč zapleten, morda celo preveč pameten in iznajdljiv. To pa nikakor ne pomeni, da v glavnih treh vlogah – predvsem srhljivo izjemni igri Nicholasa Cagea – ne bomo uživali, si grizli nohtov ob razkrivanju dokazov in se tresli ob zaključku celotne zgodbe. Ambientalna grozljivka, če je kdajkoli bila.
Urednik portala Student.si
