Žaga X je deseti film v franšizi, ki sta jo leta 2004 ustvarila James Wan in Leigh Whannell. Z mizernim proračunom enega milijona ameriških dolarjev sta ustvarila film, ki je sprožil filmsko gibanje in franšizo. Dvajset let kasneje smo pri desetem filmu v franšizi, ki se po kakovosti še ni približala prvemu filmu. Ampak Žaga X je zelo blizu.
Žaga X se je vrnila h koreninam, kar je bil nujen premik
Po oktobru 2004 smo do leta 2010 zapisali že sedmi del v franšizi, ki se je kot mnogi filmi tistega časa naslonil na 3D verzijo. Potem smo čakali sedem let na film Jigsaw in nato še štiri leta, da smo dobili prvi mehki »spin-off« Spiral (s polnim naslovom Spirala bolečine: Nova zapuščina igre Žaga). In zdaj smo leta 2023 pri desetem filmu, ki se kronološko uvršča med prvega in drugega. Zanimiva odločitev, ki se je obrestovala, četudi se zdi, da je prišla petnajst let prepozno.
Žage so filmi, ki so vedno finančni uspeh, tako kot večina grozljivk. Ampak tisti psihološki vidik prvega se je v nadaljevanjih postavil daleč v ozadje grotesknih, krvavih in mesarskih prizorov, po katerih je franšiza tudi postala svetovno priljubljen fenomen. Žaga X je imela odlično priložnost, da se vrne k osnovam prvega dela, tako pri vidiku zgodbe kot pri izvirnosti samih pasti.
V ospredju je Tobin Bell kot John Kramer
Tobin Bell se še enkrat vrača kot John Kramer, kasneje Jigsaw, ki odpotuje v Mehiko z upanjem, da ga bo eksperimentalni postopek ozdravil, kasneje pa odkrije prevaro znotraj operacije. Kot maščevanje ugrabi odgovorne in jih podvrže svojim smrtonosnim pastem.
S svojimi 118 minutami je najdaljši film v franšizi, ki s svojim dolgim začetkom ponudi vpogled v začetek Johna Kramerja. V širokem pogledu na franšizo in položaj tega filma v končni sliki, bo pridobil še nekaj dodatnih simpatij. Tobin Bell je nekdo, ki ga jasno povezujemo s franšizo, šele v desetem filmu pa je imel priložnost, da film nosi na svojih ramenih. Brez mask, brez skrivanja in brez ugank – jasno in glasno.
Ponovno je pred gledalcem moralno vprašanje, ki ga je postavljal prvi film, si sploh zaslužijo novo priložnost? Če je film, ki sivino lika zabriše do neprepoznavne meje, so to vse Žage. Kje potegnemo črto in kje je meja. Predstaviti zlikovca v filmu, ki že tako prikazuje zgodbo glavnega antagonista franšize se zdi čudna odločitev, a nekako uspe z brisanjem prej omenjene meje. Si vedel, da so kritiki prvi film oklicali za preveč nihilističen? Daleč smo prišli.
Mnogi gledalci Žage so v dvorani zaradi tega, kar predstavljajo zadnji filmi franšize. To so izvirne pasti in kri. Tega ne manjka, večina pa se približa osnovnim pastem v franšizi in nikakor ne pade v lastno past napredne tehnologije. Vse se dogaja v manjšem prostoru, a ne doda tistega klavstrofobičnega učinka umazane kopalnice. Brez dvoma pa je nadgradnja večine filmov v franšizi, kar je ta nujno potrebovala. Seveda pa ne gre za izdelek te franšize, če v zgodbi ni vsaj enega izjemno norega naključja, brez katerega ne bi delovalo prav nič. Ampak ciljna publika to že nekako pričakuje.
Žaga X, skoraj najboljši v franšizi
Žaga X je izvrstna svežina v franšizi, za katero smo mislili, da zamira. Morda gre celo za drugi najboljši film v filmski seriji, ki se je morala vrniti bližje svojim koreninam, da ponovno najde navdih.
Urednik portala Student.si
