Vsi odtenki svetlobe (All We Imagine as Light, 2024), prvi igrani celovečerec indijske režiserke Payal Kapadia, je subtilen, čustveno bogat in vizualno osupljiv film, ki raziskuje življenja treh žensk v urbanem okolju Mumbaja.
Kapadia, ki je pred tem navdušila z dokumentarcem A Night of Knowing Nothing, znova združuje svoje mojstrsko občutenje za detajle z močjo poetične pripovedi. Film prepleta osebne zgodbe protagonistk s širšimi družbenimi vprašanji in ustvari delo, ki je tako lokalno zakoreninjeno kot univerzalno razumljivo. Poetična drama s primesmi realizma je bila slovenskemu občinstvu premierno predstavljena na zadnjem 35. festivalu Liffe, v sklopu sekcije Perspektive.
»Prijateljstvo med temi tremi ženskami je zapleteno. Vsaka od njih ima svoje napake in ni vedno popolna. Zanimal me je vpogled v prijateljstvo, razmerje, ki nima prave definicije. Ko smo starejši, prijatelji postanejo močnejši sistem opore, včasih celo bolj od naše družine. Menim, da to velja zlasti takrat, ko živimo daleč od doma. V filmu sem želela raziskati to razmerje,« je o filmu povedala režiserka Payal Kapadia.
Trojna perspektiva ženskega življenja
Film spremlja tri ženske, katerih življenja se križajo v mestu, znanem po svoji intenzivni energiji in prepletu tradicije ter modernosti.
Prabha (Kani Kusruti), medicinska sestra v srednjih letih, predstavlja simbol vztrajnosti. Njeno življenje je zaznamovano z osamljenostjo in monotonostjo, saj njen mož, ki je emigriral v Nemčijo, ne vzdržuje več stikov. Skrivnostni paket iz Evrope, ki ga prejme, sproži tok spominov in vprašanj o tem, kje se nahaja v svojem življenju. Anu (Divya Prabha), mlajša sodelavka in sostanovalka Prabhe, je simbol uporništva in hrepenenja po svobodi. Zavrača pričakovanja družbe glede dogovorjenih porok in živi v skrivni zvezi z Muslimanom Shiazom (Hridhu Haroon). Njena zgodba prikazuje konflikt med osebnimi željami in družbenimi omejitvami. Parvaty (Chhaya Kadam), kuharica v bolnišnici, je lik, ki se sooča z neizprosno realnostjo socialnih in ekonomskih omejitev. Grožnja deložacije iz njenega doma po dveh desetletjih življenja simbolizira večjo zgodbo o neenakosti in marginalizaciji.
Kapadia uporabi like, da prikaže kompleksnost ženskega življenja, hkrati pa subtilno povezuje njihove zgodbe kot odseve preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Ženske predstavljajo različne plati istega življenja, kar daje filmu univerzalno resonanco.
Mesto kot lik
Mumbai ni zgolj ozadje, temveč aktivni lik filma. S svojo nenehno dinamiko in prelivanjem množic postane metafora za čustvena stanja protagonistk. Kapadia uporablja naravne elemente, kot je voda, da poudari temo prehodnosti in notranjega toka. Monsonski dež, plimovanje in prizori na plaži simbolizirajo spremembe, ki jih ženske doživljajo na svojih življenjskih poteh. Ta metaforična uporaba narave doda filmu poetično dimenzijo, ki bogati realistično osnovo zgodbe.
Film izstopa z estetsko dovršenostjo, za katero je zaslužen direktor fotografije Ranabir Das. Svetloba, pogosto uporabljena iz nepričakovanih virov, kot so mobilni telefoni, ustvarja intimen in sanjski učinek. Mehki toni in teksture, od tkanin do las, dodajajo filmu občutek fizične in čustvene bližine.
Glasbena podlaga Dhritimana Dasa je subtilna in čustvena, s klavirskimi vložki, ki ustvarjajo skoraj uspavanko in se prelivajo kot dež. Ta minimalistična zvočna kulisa podpira poetični ritem filma in gledalca povabi v atmosfero nežnosti in introspekcije.
Intimnost postavljena v družbeni kontekst
Kapadia se dotika širokega spektra družbenih vprašanj, od patriarhalnih norm in medverskih napetosti do razseljevanja in ekonomske negotovosti. Vendar so ta vprašanja prikazana skozi prizmo vsakdanjih trenutkov, kar daje filmu intimnost in čustveno globino. Prabhin občutek osamljenosti, Anujina upornost in Parvatyna nemoč so univerzalna čustva, ki odmevajo onkraj specifičnega kulturnega konteksta.
Kapadia se pri svojem pripovedovanju opira na poetično simboliko in nežno režijo. Njen slog je premišljen, brez nepotrebne dramatike, kar omogoča, da zgodba in liki zaživijo na bolj subtilen način. Kapadia se izogiba enostranskim sporočilom in namesto tega ponuja večplastne perspektive, ki spodbudijo gledalca k razmišljanju.
Izkušnja, ki gledalca popelje skozi spekter čustev
Vsi odtenki svetlobe je več kot le film – je izkušnja, ki gledalca popelje skozi spekter čustev, od bolečine in hrepenenja do trenutkov tihe radosti. Kapadiin prvi igrani celovečerec dokazuje njeno izjemno sposobnost združevanja družbenega realizma z estetsko lepoto. Film ni le ogledalo življenjskih bojev, temveč tudi poklon njihovi vztrajnosti in lepoti. To delo bo zagotovo nagovorilo ljubitelje subtilnih, premišljenih filmov, ki cenijo bogastvo vizualnega pripovedovanja in emocionalne globine.
Novinar
