Volkodlak ponoči (Werewolf by Night) je Marvelov TV special, ki je svojo premiero doživel ravno v času polne lune. Film je režiral Michael Giacchino, ki ga sicer poznamo kot izjemnega filmskega skladatelja. Glavna vloga je pripadla Gaelu Garcii Bernalu, ob njem pa zaigrata še Laura Donnelly in Harriet Sansom Harris. Film je Marvel uradno napovedal letošnjega septembra, kot uradni del Marvelove 4. faze. Vsekakor je Volkodlak ponoči po dolgem času film tega univerzuma, ki ponudi svežino, uživanje med filmom in nekaj drugačnega. Nekaj, kar je Marvel nujno potreboval.
Volkodlak ponoči je dobrodošla svežina pri Marvelu
Po smrti Ulyssesa Bloodstona se pet izkušenih lovcev na pošasti, med njimi tudi Jack Russell (Gael Garcia Bernal), na pobudo vdove Verusse zbere v palači Bloodstone. Lovu se pridruži tudi Elsa (Laura Donnelly), Ulysessova hči. Kdor zmaga bo postal novi lastnik kamna Bloodstone in novi vodja. Lov se lahko začne. V 52 minutah Marvel ponudi toliko novosti, kot jim ni uspelo že nekaj let. Režiserja Michaela Giacchina sicer poznamo kot skladatelja filmov Neverjetni, Ratatouille, V višave, Jurski svet, Doktor Strange, Rogue One, Koko, Spider-Man, Jojo Zajec in Batman. Lahko rečemo, da je s svojim prvencem vnesel tisto, kar je Marvel v tem trenutku nujno potreboval. Po nekaj (pod) povprečnih filmih studia, vsi pričakujemo le še nadaljevanje Črnega panterja kot bilko upanja za kakovost.
Edina slaba lastnost filma je dolžina. Obenem pa je ravno to tisti trik, ki v gledalcu vzbudi željo po več taistega materiala. Marvel si lahko take eksperimente privošči, in ker neke večje vloge (vsaj za zdaj) na celoten univerzum nima, lahko to poskusijo večkrat. Liki v tem času niso dodelani do te mere, da bi nam bilo zanje pretirano mar, vseeno pa se vse dogaja hitro in aktivno. Kar bo po dolgem času mnogim všeč v Marvelovem filmu, dramatičnih in pomembnih trenutkov ne presekajo z nepotrebnim humorjem. Že odsotnost negativnih lastnosti zadnjih filmov izpod roke Kevina Feigeja je dovolj za dvig kakovosti.
Volkodlak ponoči je črno-bel film, kar iz kratke in edine omembe vredne sekvence v četrtem Thoru ustvari celoten film in se tako pokloni izvirnim delom filmske industrije. Ideja, da je barven le delček filma, nosi svoj pomen in tako v filmu ustvari še bolj ambienten svet. Atmosferično dogajanje bi bilo verjetno še bolj dodelano z več minutami, a kot tako delujejo tudi tako.
Poklon prvemu filmskemu univerzumu z volkodlakom
Vidi se jasen poklon prvemu univerzumu filmskega sveta, kjer je bil med glavnimi zvezdami prav volkodlak. Govora je seveda o filmih Universala iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja. Če pa naslov omenja volkodlaka, ga je vredno tudi omeniti. Ustvarjalci so se odločili za praktične efekte, ki jih je vedno lepo videti in delujejo mnogo bolj pristno. Prizori preobrazbe so čudoviti, uporaba svetlobe pri črno-belem filmu je prekrasna. Sam volkodlak pa je jasen omaž izvornemu filmskemu volkodlaku iz leta 1941. Za razliko od povsem pošastne (in prave) različice te pošasti nam ta podoba da določen vpogled v humanost in osebnost samega lika. Kot je rekel Tony: »The Eyes Chico, they never lie.«
V pogromu Marvelovih izdelkov in njihove afinitete do nepotrebnega humorja in računalniških učinkov je lepo videti tak film. Volkodlak ponoči ni mojstrovina, s svojimi novostmi in jasnim ciljem pa ponudi željo po več takih filmih. V zadnjem obdobju najboljša stvaritev studia Marvel.
Urednik portala Student.si
