Po izvrstnem Nevidnemu možu se Leigh Whannell vrača z novim filmom iz Universalovega arhiva pošasti. Na vrsti je Volkodlak, ki ponuja vprašanje: Ali gre res za najboljši film o volkodlakih v zadnjih dvajsetih letih?
Volkodlak, nastajanje filma s svojim prekletstvom
Pred osemdesetimi leti je Volkodlak Georga Waggnerja poskrbel za vstop v nov (pod)žanr, ki je z izjemo nekaj specifičnih oziroma prav zaradi njih vseskozi obstal na meji kultnega. Potem ko je Volkodlak leta 2010 z neverjetnim 150-milijonskim proračunom pogrnil na celi črti, se je studio Universal v luči preteklega desetletja odločil za tako imenovani pošastni univerzum, ki bi združil njihove ikonične pošasti. Poleg volkodlaka so to še Frankenstein, mumija, nevidni mož, drakula, dr. Jekyll, Van Helsing in nekaj drugih. Po neuspehu Mumije s Tomom Cruisom so se odločili za celovito prenovo filmskih upodobitev, pri čemur je največjo vlogo odigral Leigh Whannell, ki je leta 2020 navdušil z Nevidnim možem (The Invisible Man).
In če lahko z manj kot desetimi milijoni narediš eno bolj odmevnih novodobnih grozljivk, ti bo najverjetneje zaupana naloga z nekaj milijoni več. Ampak novi Universalov volkodlak ima daljšo pot, ki se je začela skoraj tik po izidu prej omenjenega filma Joeja Johnstona. Ena najboljših napovedi je bila, da bi se v glavno vlogo prelevil Ryan Gosling, zgodba pa bi tematsko sledila trilerju Nightcrawler, kjer začne snemalec iskati zločine, da bi posnetke prodal lokalni televizijski postaji.
Leta so minevala in tik ob začetku pandemije koronavirusa je Whannell pristal na pogoje in z ženo spisal prvi scenarij, ki bi se dotikal tematik bolezni. V odsevu časa bi šlo za intimno dogajanje, a filma se je še kar držalo prekletstvo, ki mu je onemogočalo nastanek. Prišlo je do tega, da je Whannell odstopil od projekta, potem pa se znova priključil in projekt je lahko odplaval. Prekletstvo je bilo presekano.
V osami oregonskih gozdov se skriva bolezen
Izginotje pohodnika v oddaljenih gorah Oregona je sprožilo špekulacije o virusu, povezanem z divjimi živalmi v regiji. Med lovskim izletom na tem območju mladi Blake in njegov strogi oče opazita skrivnostno humanoidno bitje, zato se skrijeta v lovsko opazovalnico. Trideset let kasneje Blake (Christopher Abbott), ki skuša pobegniti družinskim vzorcem, živi v mestu s hčerko Ginger (Matilda Firth) in deloholično ženo Charlotte (Julia Garner).
Ko prejme informacijo, da je njegov dolgo izginuli oče razglašen za mrtvega, se z družino odpravi v svoj otroški dom. Preden prispejo do osamljenega domovanja, zapeljejo s ceste, napade pa jih grozljivo bitje, ki opraska Blaka. Na srečo so dovolj blizu hiše, da se pred bitjem skrijejo vanjo in skušajo preživeti do zore. Težava je v tem, da Blake počasi izgublja stik s samim seboj in postaja tisto, kar bo zaznamovalo njegovo družino.
Najboljši film o volkodlakih v zadnjih ….
Čeprav sem velik ljubitelj filmov o volkodlakih, ti ne blestijo ravno po kvaliteti, saj take v zadnjih štirideset letih preštejemo na prste ene roke. S tega vidika je Whannellov Volkodlak skoraj brez težav eden izmed njih, saj gre brez dvoma za enega najbolj talentiranih režiserjev, ki je sedel na režiserskem stolčku enega izmed volkodlaških filmov.
Za razliko od decembrskih Volkodlakov, za katere smo morali v najbližji hrvaški kino, je tokratni film resnejši, bolj odrasel in predvsem boljši. Ne gre za brezglavo akcijo, temveč za intimen prikaz transformacije v volkodlaka, ki tokrat za razliko od mnogih predhodnikov ne zavzema enega prizora, temveč celoten film. Tako se podoba likantropa, ki sicer sloni na indijanskem izročilu in ni volku podobna zver, sicer ne približa tistim najboljšim v žanru, a blesti na svoj način prav zaradi stopenjskega prehoda v krvoločno bitje.
Whannell s pomočjo odličnega Abbotta v vlogi očeta prikaže nekaj izvrstnih prizorov transformacije, ki pohvalno stremijo k praktičnim učinkom, a sumljivo spominjajo na Cronenbergovo Muho (The Fly) iz leta 1986. Tu gre za ambicioznost pred izvedbo, saj je ta nekoliko ohlapna, ko film v prvi polovici postavlja temelje vezi družine, ki ji preži nevarnost. Čeprav so vse tri igralske vloge prepričljive, vključno s simboličnimi sedmimi stopnjami žalovanja Garnerjeve Charlotte, med liki ni postavljene oprijemljive ljubezni. Glede na tematike družinskih vzorcev nasilja, deloholizma in brazgotinjenja otrok razumljivo, a daleč od efektivnega.
Za ljubitelje žanra bo brez dvoma primeren ogled za katerikoli večer, saj ponuja nekaj še nevidenih prizorov, ki so že sami po sebi dovolj velik razlog za obstoj filma. Igralska zasedba poskrbi za kvaliteten film, ki ga v žanru ni veliko, Whannell pa dokaže, da je treba biti pozoren na njegove filme. Mogoče ni njegov najboljši, a nikakor ni slab film.
Urednik portala Student.si
