Vikinški volk ali Vinkingulven je norveška grozljivka, ki je začela svoje predvajanje na Netflixu. Film o volkodlaku in norveški ali bolje rečeno nordijski legendi je po pustolovskemu Trolu že drugi v valu sodelovanja s pretočnikom. Več kot očitno se je ustvaril nov zanos v norveški filmski industriji, ki se loteva predvsem fantazijskih elementov njihove zgodovine. In tu nimamo nič proti, če je le film kakovosten.
Vikinški volk je že videna zgodba o volkodlakih
Sedemnajstletna Thale se z mamo in očimom preseli v malo mesto, saj je njena mati, ki jo igra Liv Mjönes (Midsommar, 2019), dobila mesto na policijski postaji. Ko je najstnica priča skrivnostnemu umoru, je to le začetek grozljivih dejanj, ki se dogajajo v mestu in sprememb na njenem telesu. V tej premisi najdemo veliko povezav z danskim filmom Ko živali sanjajo (When Animals Dream, 2014), ki pa se že sam plehko drži kultnega Ginger Snaps iz leta 2000 in tako naprej v preteklost. Vikinški volk se prične s prologom, ki nam predstavi vikinško mitsko zgodbo o volkodlaku, ki so ga pred tisoč leti prinesli na polotok. Vse od takrat se je morilski volk vnesel v grozljive pravljice za otroke, le redki pa zgodbi verjamejo.
Ko je umorjena Thalina sovrstnica, se prične lov na pošast, za katero najprej mislijo, da je nekoliko večji volk. Vpoklican je veterinarski strokovnjak in lovec na volkodlake, ki pa mu nihče ne verjame. Policistki poda srebrn metek, ki ga ta tudi uporabi. Vse skupaj že večkrat videno, enako pa je s podobo samega bitja, ki pa nosi veliko prednost. Predstavljaj si nekoliko bolj strašljivo in krvoločno različico tistih puhastih kužkov iz Somraka. Tako dobiš norveškega volkodlaka v tem filmu. Nič posebnega, hkrati pa precej posebnega, saj je videti bolje, kot marsikateri visoko proračunski film. Obenem je tudi vredno omeniti, da se tesno drži mitološke predstave omenjenega volka z začetka filma. Na srečo gledalcev tudi ni volkodlak ala Teen Wolf, kar bi že avtomatsko ukradlo točke.
Nova era norveških fantazijskih filmov
Film ponudi z nekaj napetimi trenutki, a so prevlečeni z debelo plastjo predvidljivosti, ki jo občasno preseka trenutek neumnih odločitev. Te pač niso predvidljive, saj film vzpostavi precej pametne like. Ko ima film priložnost za ukvarjanje z nekoliko bolj pomembnimi vprašanji, tega ne stori. Tu je to mnogo bolje storil danski predhodnik.
K sreči je film kratek in poln akcijskih prizorov, ki gledalca ne bodo dolgočasili. Vsaj ne bi ga smeli. Kljub temu pa je skupaj s Trolom fantastičen uvod v norveški fantazijski žanr, ki bi moral v naslednjih letih le še napredovati. In po videnem, se lahko tega še kako nadejamo.
Če pogledamo film kot film, bo zadostoval za sproščen večer ob Netflixu, za kaj več pa ne. V kolikor pa ga gledamo kot film o volkodlakih, kot svoj žanr, je najboljši svojega podžanra v tem desetletju. Ob pomanjkanju kakovosti, to niti ne pomeni veliko, hkrati pa lahko njegov pomen v naslednjih letih močno zrase.
Če bi želel videti odlične filme o volkodlakih, si oglej najvišja mesta na seznamu Najboljših filmov o volkodlakih.
Urednik portala Student.si