Varuhi formule je film režiserja Dragana Bjelogrlića, ki ga v naših krajih zelo dobro poznamo. Nazadnje nam je predstavil čustveno biografijo Toma, kjer je skozi življenje legendarnega pevca Tomislava Zdravkovića zaigral note nostalgije. Zdaj se je vrnil v multiprodukciji, filmu, posnetem po knjigi Primer Vinča profesorja Gorana Milašinovića, ki je bila izdana leta 2017. Ko so leta 1958 v obdobju hladne vojne znanstveniki v jugoslovanskem jedrskem reaktorju izpostavljeni sevanju, jih pošljejo v Pariz, kjer jih bodo skušali ozdraviti in s tem spisati zgodovino.
Varuhi formule, režiser Dragan Bjelogrlić predstavlja srbski Černobil, ki je več kot to
Dragan Bjelogrlić je »nada« balkanske filmografije, če uporabimo izraz njegove domovine. Nekdanji oziroma še vedno aktualni igralec je svojo režisersko palico kot rečeno nazadnje vihtel v biografskem filmu Toma, ki je mnogim predstavljal najboljši film leta 2021. Ponovno si je izbral resnično zgodbo, ki jo je v knjižni obliki opisal Goran Milašinovič, v scenarij pa jo je Bjelogrlić preoblikoval z Vukom Ršumovićem in Ognjenom Sviličićem. Bolje kot napisati, da film temelji na resničnih dogodkih, je napisati, da je film navdahnjen po resničnih dogodkih. Tako kot v Tomi so tudi tu določeni trenutki nekoliko prilagojeni in dramatizirani, a nikakor ne odvzamejo pristnosti celotnega dogodka, kaj šele, da bi nam zakrili kakovost film.
Varuhi formule so nekakšen srbski Černobil, če bi želeli najti besede, da privabijo ljudi v kino. In verjetno bi pri tem uspelo, saj se morda (pre)malo ljudi dandanes zaveda – ali vsaj pozna – pomena hladne vojne v Jugoslaviji in jedrskih poskusov v nekdanji državi. Zgodba filma pa je vseeno »razdeljena« na dva dela. Prvi so vsekakor jedrski poskusi v Vinči, ki niso postavljeni v ozadje, drugi pa je velik prelom v zdravstvu, ko so prvič v zgodovini uspešno presadili kostni mozeg. Tako film združuje dva prelomna dogodka, ki sta se v zgodovini in srhljivem obdobju nekako znašla z roko v roki.
Prekrasna igralska zasedba, ki je srce filma
Profesor Dragoslav Popović (Radivoje Bukvić), vodja projekta v Vinči, in njegovi mladi fiziki Života (Ognjen Mićović), Rosa (Alisa Radaković) in Radojko (Jovan Jovanović) s posebnim letom pristanejo v Parizu. Do priznane eksperimentalne klinike Institute Curie , kjer jih bodo skušali ozdraviti, jih pospremi agent Sove Aleš Babnik (Jurij Drevenšek), ki je spremljal tudi njihov projekt.
Skupina zdravnikov oceni, da so bili izpostavljeni smrtonosnem odmerku sevanja oziroma urana. Pri tem na pomoč pokličejo profesorja Matheja (Alexis Manenti), ki se več let ukvarja z radiacijo in presaditvijo kostnega mozga, a zgolj na laboratorijskih miših. Mathe, nekdanji član odporniškega gibanja, hitro posumi, da so bili njegovi jugoslovanski pacienti pravzaprav vpleteni v razvoj jedrske bombe. Tako je s profesorjem Popovićem v stalnem konfliktu, ki pa tudi sam dvomi, da jim želijo francoski zdravniki pomagati brez državnih interesov.
Najlažje je reči, da je najbolje v film iti brez kakršnega koli znanja, a pogosto to pač ni mogoče. Dejstvo pa je, da bo gledalec po koncu filma drugačna oseba, bogatejša za prečudovito izkušnjo, ki jo je moč primerjati samo s tistim z Bjelogrlićevim Tomo. Gre za zgodbo o upanju, izjemni človeški humanosti in sočutju. Varuhi formule je čustven film, ki ne pritiska na zavoro, ampak stopi na plin, vsakič, ko se gledalec umiri. Film bi lahko razdelili v tri prepletajoče segmente, kjer se kot gledalec sprašujemo kaj se je zgodilo v reaktorju, ali bo francoskim zdravnikom uspelo in kaj se bo zgodilo s pacienti?
Balkanski humor tudi v najtežjih trenutkih na ogled v Varuhih formule
Gre za film z močnim sporočilom, ki ga krasi prekrasen scenarij na katerega se nato naslanjajo vsi nadaljnji uspehi. Igralska zasedba je razdeljena v starejša znanstvenika, ki se vsak po svoje ukvarjata s svojim uspehom oziroma neuspehom, stranske like, ki na pladnju ponujajo čudovito raven človeškosti, in mlado jugoslovansko trojico znanstvenikov, ki izkazujejo svoje mladostniško upanje v najtežjih trenutkih. Prav zaradi slednje trojice, predvsem Ognjena Mićovića kot Živote ima film veliko mero humorja, ki se ga ne bi branili niti najboljši mojstri (balkanske) komedije.
Ker nas igralci povlečejo v dogajanje, nam predstavijo pristno čistost njihovih odnosov in pogovorov – spet, pohvala scenariju – in se z njimi smejemo, se lahko zaradi njih tudi jočemo. Delček nas bo ostal v tistem stolu, ki bo zrl na veliko platno in upal, da se vse to ne bi zgodilo. A za vso nedolžnostjo in mladostjo prežijo težnje po napredku in željah, ki so bile v tistem času pač pred človekom samim.
Film, kjer sovražniki ne bodo našli izgovora v tehničnem segmentu
Dragan Bjelogrlić se prelevi v Leko Rankovića, Predrag Manojlović pa v Pavla Savića, brez katerih jugoslovanske zgodovine verjetno ni moč spisati. Kratki vlogi, a pomembni za naše dojemanje celotnih dogodkov filma, ki večjih namenov obeh vpletenih držav nikoli ne postavi pred to, kaj pomeni biti človek v težkih trenutkih. Tudi najbolj neočitna oseba je lahko heroj. Ostareli mehanik, zgovorna gospodična ali hišnik bolnice. Vsak od njih imajo svojo vlogo v filmu, za katerega lahko rečem, da nikamor ne zavrže svojih 120 minut igranega časa. Film se dogaja hitro, hkrati pa si vzame čas za namakanje v situacijah. Prizore, kjer preskakuje iz sedanjosti v preteklost, je Bjelogrlić od Tome izpilil do popolnosti, kjer ubere nekaj iznajdljivih prijemov.
Verjetno si srbske kinematografije zadnjih let – Južni veter, Sence nad Balkanom, Morilci mojega očeta in še in še – ni moč predstavljati brez Ivana Kostića, ki ponovno opravi izvrstno delo, da nas prepriča v to, da nismo prepričani, če slučajno gledamo visokoproračunsko dramo Hollywooda ali »domači« proizvod. Nekaj pa je na tem, da gledamo naš film. To je glasba, za katero je poskrbel Aleksandar Randjelović in ji lahko namenimo mali hvalospev. Ponovno se enega najlepših jugoslovanskih šansonov spremeni iz navdihujoče pesmi v enem do tragične balade v drugem prizoru. Ćamac na Tisi po ogledu ne bo več ista pesem. Kot to nista Što te nema Alekse Šantića po Tomi in Živiš u oblacima Zdravka Čolića po filmu Quo Vadis, Aida? Kamor je v filmu postavljena, nam da priložnost, da zberemo oziroma skušamo zbrati svoje misli in se pripraviti na nevihto, ki prihaja.
Varuhi formule, močan in čustven film, ki prikaže človeškost v vseh oblikah
Varuhi formule je eden mejnikov filmske industrije balkanske regije. Dragan Bjelogrlić je resda že s Tomo dokazal svojo mojstrskost v filmskem svetu velikih potez, tu pa zabil žebljico na glavico dejstvu, da gre za enega najboljših režiserjev ta čas. Nekaj je prirejenega, česar pa je ustvarjalcem moč odpustiti. In seveda, zgodba filma je aktualna. Ne le zaradi tega, ker množice to poudarjajo vse od trenutka, ko jih je na to opomnil Oppenheimer, temveč zato, ker lahko ponovno vidimo pomen sočutja in humanosti v najtežjih trenutkih. Za trohico kontroverznosti in pristranskosti, dodajam, da je leta 2023 izšel izjemen film o jedrski katastrofi, ki bo prestal zob časa in to ni Oppenheimer.
Zna biti, da je klišejsko, ampak Varuhi formule so jasen prikaz tega, da lahko filmi spremenijo osebo. »Zdaj je vse drugače in nikoli ne bo več kot je bilo,« pravi pesem v enem najmočnejših prizorov letošnje filmske bere in res je tako. Varuhi formule je film, ki se dotakne duše in v srcu najde svoje mesto.
Urednik portala Student.si
