Kar malo naivno je reči, da nek film prinese svežino v določeno raven, a včasih tako pač je. Eden takih je kanadski slasher V nasilni naravi (In A Violent Nature), ki je bil v Sloveniji premierno prikazan na Grossmannu, festivalu fantastičnega filma in vina. Kako je lahko svežino vnesel film, ki se drži vseh istih klišejev v zgodbi skupine najstnikov, ki odide v kočo sredi gozda, po možnosti zraven jezera? Po ogledu bi lahko rekel, da so najboljše ideje pogosto pred našim nosom, a smo preleni, da bi jih videli. Predstavljaj si Petek trinajsti, a z vidika Jasona. Simpl kot pasulj.
V nasilni naravi, kanadski slasher, ki osnovo obrne na glavo
V nasilni naravi je film, katerega potek lahko predvidimo že na samem začetku. Skupina mladih se odpravi na oddih v odročno kočo sredi gozda, v njihovi bližini pa je tudi čudovito jezero. Ko se zaradi napake pri njihovem raziskovanju okolice brez kakršnegakoli premisleka zgodi manjša napaka, se znajdejo v nevarnosti. Po življenju jim začne streči serijski morilec. Že stokrat videno, kajne? Se strinjamo, ampak kanadski ustvarjalci so ubrali neverjetno dobro pot. Celoten film je postavljen z vidika serijskega morilca. Film nas postavi v opazovalce njegovih premikov, ubojev in naklepov – vse skupaj gledamo nekaj metrov stran.
Ko adrenalinski mladeniči iz zapuščenega stolpa vzamejo verižico, še ne vedo, da so prebudili pošast, ki je v teh krajih že ubijala. Prekletstvo je prebujeno, začenja se morilski pohod oživelega trupla. Našemu kvazi-protagonistu sledimo na njegovem morilskem pohodu, ki prinaša nekaj najbolj gnusnih ubojev zadnjih let. Pri njih prednjači izvirnost, čeprav bi verjetno z nekaj truda lahko zaznali plast ali dve simbolizma. Tu je v naših mislih predvsem majcen ekološki vidik in človeško poseganje v naravo – če je slasher pravi način za razlago slednjega, ni jasno. Umori so krvavi, groteskni, nagnusni in včasih mejijo na rob gledalčeve zmogljivosti. Vsekakor gre v tem primeru za slasher s primesmi nasilja za ceno nasilja. Tudi preko meje okusa.
Ne veš, da si v nevarnosti, dokler ni pred tabo
Scenarist in režiser Chris Nash je s tako preprosto idejo ustvaril film, ki mu bo sledil dialog o preprostosti, čeprav je jasno, da vse skupaj ni tako enostavno, kot se zdi po ogledu. Če bi bilo, bi bilo takih filmov že nekaj, kajne? Tempo filma, ki traja primernih 94 minut, narekujejo koraki morilca, ki vestno in neumorno hodi za svojimi žrtvami. Nikoli ne teče, samo hodi in monotono nadaljuje s pokolom. Z dolgimi in neprekinjenimi prizori čudovite kanadske narave filmu doda tudi nekaj prepotrebne fotografije, ki jo na vsake toliko prekrije rdeča barva strahu in krvi. Prav strah pa je tisti, ki je skozi film vseskozi prisoten nekje v ozadju, kjer ga za roko drži napetost. Režiser je to opisal kot posnetki turistov, ki gledajo v medveda na drugem koncu hriba, misleč, da so na varnem, a je ta pomežik kasneje že v polnem šprintu proti njim, varnost pa razblinjena.
Iskreno povedano ima film zaradi tega načina pripovedovanja tudi nekaj težav z dolgočasjem oziroma pomanjkanjem dogajanja. Prvih dvajset minut, pol ure, je prepuščeno stagniranju in čakanju. Vredno pa je poudariti, da gre za filmsko različico štarta Formule 1 – čaka se dolgo, preostanek filma pa se čuti kot tistih prvih nekaj ovinkov po zeleni luči na semaforju. In konec? Napetost bi lahko rezali z nožem. Enako lahko trdimo tudi za prej omenjeno dolgočasje in pričakovanje, ki bi lahko novejšo generacijo gledalcev odvrnilo od ogleda. Prav tako bi lahko kaj rekli tudi na nedodelane like in preprosto zgodbo, a se zdi zaman, ker film izpolni tisto, kar obljubi – slasher z vidika ubijalskega stroja.
Gre za fantastičen eksperiment, ki bo zaradi svoje izpeljave požel še veliko slave in pohval. Upravičeno. V nasilni naravi je že zaradi svoje svežine eden boljših filmov leta.
Urednik portala Student.si