Ruben Östlund nam predstavlja še svoj šesti celovečerni film Trikotnik žalosti (Triangle of Sadness). Film, ki je bil nagrajen z zlato palmo na festivalu Cannes je končno na ogled tudi navadnim smrtnikom. Kaj nam je prinesel vstop v svet visoke mode, družbenih razredov in preživetja?
Trikotnik žalosti kot čudovita kritika današnje družbe
Že prvi trije prizori filma jasno nakazujejo na kritiko današnje družbe. V ospredju je svet visoke mode, kjer vidimo, kako bi morali modo videti potrošniki in kaj ta skriva v svojem ozadju. Modna pista nam kaže »vsi smo enaki« v fontu, ki se nam vriše v spomin, a po drugi strani pokaže, kako spreminjajo sedežni red, da spredaj sedijo tisti najbolj vplivni in najlepši. Tretji prizor pa nam prikaže skoraj-razmerje dveh influencerjev in njunega prepira o plačevanju večerje – vloga ženske, vloga moškega in njuna (ne)enakost. Že z vsem tem je Östlund dosegel, kar je želel. Ima pozornost gledalca in ta se kar nekaj časa stopnjuje.
Carl in Yaya sta kot vplivneža povabljena na luksuzno križarjenje, kjer v enem samem segmentu prejmemo vpogled v družbene razrede in njihove naloge. Ustrežljiva posadka mora vsem (norim) željam bogatašev ustreči, ne glede na logičnost ali razumnost sleherne želje. Manekenski par nam predstavlja kot protagonista, ki sama nista sigurna, ali sta to sploh v lastnem razmerju. Kapitana ni na spregled vse do večerje s kapitanom, ki sovpade s hudo nevihto. Ves kaos, ki si ga lahko zamislimo, se tudi zgodi. Režiser in ekipa nam tu ne skrivajo ostudnosti in nas držijo v primežu bruhanja in odplak. Morda najbolj očiten prikaz današnjega sveta je pogovor, ki bi ga lahko zlahka opisali za tihi prepir, med kapitalistom in komunistom. Medtem, ko se kapitalizem in komunizem prepirata za oblast, gre prav tisto, čemur bi želela vladati, k vragu. Tu je Trikotnik žalosti odličen.
Trikotnik žalosti kot zamujena priložnost
In ladja gre k hudiču, saj morska bolezen, nekaj alkohola in »DA« na vsako željo bogatašev prinesejo svoje posledice. Te so na ravni ledene gore sredi Atlantika iz leta 1912. Tu film preskoči na povsem nov svet, kar zahteva nekaj novega prilagajanja in razumevanja. Resda je šlo vseskozi za parodijo dejanskega sveta, a se od tega trenutka naprej zdi, da gre za povsem drug film. Trikotnik žalosti traja 147 minut, kar je petnajst minut več od Parazita, ki mu je ta kritika uspevalo veliko bolje. Včasih več preprosto ni več. Družbena kritika se lahko hitro izpoje, če liki niso prepričljivi, zgodba pa nima dejanske rdeče niti. Tega Trikotnik žalosti nima povsem dodelanega, kar je velika škoda.
Trikotnik žalosti je resda dobitnik canske zlate palme in bi moral navdušiti kar nekaj gledalcev, ki so jim všeč kritike družbe in sveta. Tega je v filmu precej, manjka pa prepričljivih likov in zgodbe, ki bi bila koherentna in dokončna. Na trenutke postreže z nekaj izjemnimi prispodobami, svežim humorjem in dobrimi igralskimi predstavami. Vsekakor spada med bolj pronicljive filme leta 2022, kar je lani uspelo filmu Ne glej gor (Don’t Look Up). Zabaven film z nekaj zanimive in točne kritike? Vsekakor. Mojstrovina? Niti ne.
Urednik portala Student.si
