Ocena filma: Trije Mušketirji: D’Artagnan

Trije mušketirji: D’Artagnan je francoska akcijska pustolovščina, posneta po knjižni predloga Alexandra Dumasa. Gre za oživitev franšize, ki je od izida svoje knjižne predloge leta 1844 doživela že več kot trideset upodobitev, le redkih pa se tudi spomnimo. Francoska filmska industrija svoje upe postavlja na ramena nove upodobitve, ki bi lahko vrnila slavo tej (filmski) legendi.

Trije mušketirji, n-tič – Zdaj mora uspeti

V spominu je še vedno najbolj svež ameriški film Trije mušketirji, ki ga je leta 2011 režiral Paul W. S. Anderson, kar nam že razkrije bistvo filma. Čeprav so v njem zaigrali Christoph Waltz, Orlando Bloom, Mads Mikkelsen, Milla Jovovich, Luke Evans in drugi, se filma z elementi punka spominjajo le redki. Tu je še podcenjena francoska predelava iz leta 2004, ki je romala na ekrane in ploščke z naslovom Mušketirka. V njej D’Artagnan uči svojo hčerko Valentine, da prevzame njegovo vlogo v bitki za boljšo Francijo. Ne glede na to, da filma ni bilo na velikih platnih, so tu Gerard Depardieu, Michael York, John Rhys-Davies in Nastassja Kinski.

Šlo je za kvazi četrto nadaljevanje najbolj poznane predelave knjige, ki je leta 1973 zabeležilo svoj prvi del Trije mušketirji. Yorku so se pridružili še Richard Chamberlain, Charlton Heston, Oliver Reed, Raquel Welch, Jean-Pierre Cassell in Christopher Lee. Leto zatem je prispel Štirje mušketirji, leta 1989 pa Vrnitev mušketirjev in obenem vrnitev večine glavne ekipe. Še kako pa je vredno omeniti Disneyev film Trije mušketirji iz leta 1993 z igralsko zasedbo Charlie Sheen, Kieffer Sutherland, Chris O’Donnel, Oliver Platt, Tim Curry in Julie Delpy. Verjetno je tu zajet celoten aranžma predelav Dumasove knjige oziroma trilogije, ki izvzema mjuzikl zdajšnjega ukrajinskega predsednika z ženskimi mušketirkami in pa seveda mišketirja v svetu Toma in Jerryja. Francija je rabila svoje mušketirje v svojih rokah, saj je to po 62 letih prva francoska adaptacija romana. V preteklosti so dokazali, da so kos velikim nalogam in Trije mušketirji: D’Artagnan je še eden v vrstih dokazov, kako dobre filme ustvarja Francija.

Zgodbo poznamo, jo lahko predstavite drugače?

Redki so tisti, ki ne poznajo legendarne zgodbe o treh mušketirjih in to je največja prepreka, ki jo je moral film premostiti. Kako eno najbolj poznanih in predelanih zgodb ustvariti drugače, na svež in nov način? Režiser Martin Bourboulon (Eiffel, 2021) je imel jasno vizijo, ki mu jo je uspelo uresničiti. Navkljub statusu knjige, so filmske predelave ali zastarele ali slabe (predvsem v tem tisočletju). In že prvi prizori jasno nakažejo, da gre za neko drugo stvaritev, ki jo ima v rokah ljubitelj filma. Predstavljaj si prizore boja med traperji in indijanci v Iñárritujovem Povratniku (The Revenant, 2015) in vanje vnesi mušketirje.

Režiser je jasno povedal, da se je v določenih segmentih poleg omenjenega filma zgledoval še po Indiani Jonesu in Cyranu iz leta 1990. To vidimo v tempu, dialogih in kinematografiji, za katero je zaslužen Nicolas Bulduc, ki mu je v Sovražniku (Enemy, 2013) zaupal tudi Denis Villeneuve. Tudi ko se v filmu akcija in dialogi ustavijo, je na filmskem platnu malo morje lepih reči.  Gre za enega tistih filmov, v katerem ne vidimo veliko računalniških vplivov, saj je velika večina posneta na dejanskih lokacijah širom Francije. In historični filmi že po pravilu pridobijo nekaj točk, če so posneti praktično, v naravi, med ljudmi in z ljudmi.

Trije mušketirji, en kadet in nepridipravi

D’Artagnan (François Civil) hitro prispe v Pariz, kjer se v le nekaj urah zaljubi in obveže na tri dvoboje s tremi mušketirji. Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmaï) in Aramis (Romain Duris) ga sprejmejo v četo, ki se nič hudega sluteč znajde v reševanju kralja, kraljice, Francije in še česa. Glede na slučaje, ki se zgodijo skozi film, bi lahko pomislili, da se bodo znašli še kje drugje. Kemija med skupino mušketirjev je očitna, vseeno pa se zdi, da se film naslanja na poznavanje teh likov, saj se zdi, da niso dodelani tako, kot bi lahko bilo. Iskanje dlake v jajcu je eden od izrazov, ki bi se tako mačistični skupini še kako prilegala in tudi se. Ampak je na drugi strani akcija posneta všečno, skorajda na nivoju Johna Wicka, še posebej, če bi jo primerjali z akcijo Paula W. S. Andersona v istoimenskem filmu o mušketirjih.

Za napetost poskrbita Eva Green kot Milady in kardinal Richeliou, ki je za zdaj bolj kot ne figura v ozadju. Ljubezenske trenutke med D’Artagnanom in Constance (Lyna Khoudri) bi zlahka vrgli med sila prisrčne, kar tudi so in predvsem morajo biti, če želimo verjeti končnemu zapletu oziroma koncu samemu. Ob vsem tem je vredno omeniti, da gre za prvega od dveh delov. Drugi del Trije Mušketirji: Milady bo v kinematografe prispel konec leta 2023.

Odgovor ameriškim franšizam je… francoska franšiza

Producenti filma so povedali, da gre za odgovor ameriškim franšizam. Ker bosta sledili še dve seriji in najmanj en film, je odgovor očitno francoska franšiza. Trije mušketirji to ponujajo in če gre soditi po D’Artagnanu, potem bi se dalo kaj zmeniti glede uživanja v večjem številu takih filmov. Navkljub naključjem, za katere bi rabili več prstov, kot jih imamo, je Trije mušketirji: D’Artagnan precej gledljiv film.

Trije mušketirji: D’Artagnan je film, ki si upa in to se ceni. S čudovito scenografijo, akcijskimi in duhovitimi prizori, bo eden tistih, ki bo na seznamu podcenjenih čez nekaj let. V zadnjem času večkrat prosimo po resni akcijski pustolovščini, ki ne podcenjuje gledalca, ceni svoje temeljno delo in zna odigrati duhovito in čustveno noto, ko je to potrebno. Po več letih lahko v filmskem svetu končno spet s ponosom rečemo: »Vsi za enega, eden za vse!«

Žiga Kastelic

Urednik portala Student.si