Top Gun je legendarni film iz leta 1986, v katerem so blesteli Tom Cruise, Val Kilmer, Kelly McGillis in Anthony Edwards. V nadaljevanju naslovljenim s Top Gun: Maverick se vrača Tom Cruise, ob njem pa zaigrajo še Miles Teller, Jennifer Connely, Jon Hamm in Val Kilmer. Film, ki je bil zaradi epidemije prestavljen kar nekajkrat, je končno tukaj. Glavno vprašanje pa je nespremenjeno, navezuje se na kakovost in smiselnost nadaljevanja.
Top Gun: Maverick je končno prišel k nam
Brez močnih pričakovanj in hude čustvene navezanosti na originalni Top Gun sem pričakoval bore malo. Dokaj nepotrebno nadaljevanje filma izpred 40 let, ki tega ni potreboval. Bi rekel drugače, če bi bil Top Gun moj najljubši film? Ja in ne obenem. Strah, ker lahko pokvari okus prvega in veselje, ker bodo liki spet na filmskem platnu. Končni rezultat, ki ga je ustvarila ekipa na čelu z režiserjem Josephom Kosinskim (Tron 2, Pozaba, Samo za pogumne), je prelep poklon originalu in Top Gun za novo generacijo. Top Gun: Maverick, takrat še Top Gun 2, je bil že v mojem prispevku Najbolj pričakovanih filmov leta 2020, kar pomeni, da je postal že samo po tem eden najbolj pričakovanih filmov katerega koli leta. Zdaj je končno tukaj!
Top Gun: Maverick cilja na nostalgijo in ustvari svojo
Že po uvodni špici filma in glasbi, ki je krasila legendarni original, je bilo jasno, da so močno pritisnili na gumb nostalgije. Sodeč po videnem in občutenem jim je uspelo. Zgodbo so postavili 36 let po dogodkih originala, kjer se Maverick (Tom Cruise) ukvarja s programom Mach 10 oziroma Darkstar. Kmalu ga premestijo nazaj na North Island, kjer bo moral učiti ekipo rekrutov letenja ali najboljše med najboljšimi.
Pričakovalo se je vratolomne in izjemne prizore z letali, kar tudi dobimo in v njih uživamo sleherno sekundo. Povsem noro je, kar so dosegli s praktičnimi efekti in še enkrat več kot dokazali, da je mnogo boljše kot računalniška animacija. Če je vredno upanje vlagati v Toma Cruisa in njegove filme, je brez dvoma nagrada praktičnost in odlična akcija. Top Gun: Maverick zelo pametno razdeli svojih 130 minut in nam najprej ponudi napeto sekvenco, ki ji sledi dolgo obdobje spoznavanja ekipe in zaključek na misiji. Začetek je nujen po toliko letih, da izvemo, kje je bil v tem času Maverick. Spoznavanje je pomembno, ker drugače nam bi bilo vseeno za like, ki nastopajo. K sreči je tu Tom Cruise, ki ga poznamo iz originala in njegov odnos z Goosom.
Top Gun v marsičem zaostaja za Top Gun 2
Prav čarobno je bilo videti tudi »Icemana« oziroma Vala Kilmerja, kjer skupaj s Cruisom poskrbita za slovo od lika in verjetno tudi samega igralca, kar je bil lep poklon legendi. Tu predlagam njegov dokumentarec VAL in se hitro vračam k Top Gunu 2. Nova ekipa je z izjemo Milesa Tellerja precej pozabljiva, a taka je bila s tremi izjemami tudi ekipa originala. Kljub temu delujejo in ustvarijo napredek filma in ekipe rekrutov. Zaključek? Madonca! Nekaj najbolj norega, kar je bilo videnega na filmskem platnu in že z vso napetostjo pričakujem posnetke iz snemanja teh prizorov. Zares, zares, zares izjemno. Tu in tam filmu uspe močno preseči original, letalski prizori so brez dvoma na vrhu tega seznama presežkov.
Določeni prizori bi lahko bili krajši, a opravi svojo funkcijo razlage o preteklosti Mavericka in njegovi nežnejši strani. Ta je v družinskem okvirju veliko boljša kot v ljubezenskem, kjer krivda ne leži na Cruisu in Connelyjevi, ampak na scenariju. Njuno razmerje in prizori poskrbijo za kar nekaj humorja in smeha, ki nekoliko razbremeni celotno napetost filma. Glasba v filmu pripade Hansu Zimmerju, kar ustvari pričakovan rezultat, a je originalna glasba Harolda Faltermeyerja pač nepresegljiva. V določenem prizoru nisem prepričan, če je bil dejansko uporabljen izsek pesmi »I Got Five on It« ali pa je bil to le ton obvestila enega izmed gledalcev, ki se je ponovil dvakrat. To bo očitno moralo počakati na naslednji ogled. Je lahko o glasbi iz Top Guna sploh še kaj za povedati? Dvomim, da bi karkoli še pomagalo carskosti tega soundtracka.
Top Gun: Maverick je nujen ogled na velikem platnu
Top Gun: Maverick je nadaljevanje vredno legendarnega originala, ki tega v marsikaterem pogledu tudi preseže. Ne more pa preseči njegove kultnosti, s čimer ni nič narobe. Kvečjemu obratno. Režiser Joseph Kosinski je po Tronu iz leta 2010 pokazal, da lahko kultne originale zlahka predela v več kot spodobno nadaljevanje, ki ni privlečeno iz najtemnejših koncev telesa. Če imaš ob sebi Toma Cruisa, je verjetno vse veliko lažje, saj je človek neuničljiv, ko je v filmskem svetu. Top Gun: Maverick je nujen poletni ogled za vse oboževalce prvega dela, ki jih ne bo pustil ravnodušne, in za vse nove gledalce, ki želijo ugotoviti, kaj marsikomu pomeni prvi del.
Urednik portala Student.si
