Thor: Ljubezen in grom (Thor: Love and Thunder) ali po domače Thor 4 je devetindvajseti film v Marvelovem univerzumu. Chris Hemsworth se vrača kot naslovni junak, nordijski bog, režijsko palico pa je ponovno vihtel Taika Waititi. V stranskih vlogah se vrneta še Tessa Thompson in Natalie Portman, v MCU pa vstopita še Russel Crowe in Christian Bale. Thor: Ljubezen in grom je Marvelov film, ki je sprejel vse stereotipe o njihovih filmih in jih povzdignil na nov nivo. Thor je postal šala, ki ni smešna.
Thor 4 ali vsak Thor s sodim številom je slab
Thor je prvi Marvelov lik, ki je dočakal svoje četrto nadaljevanje, kar je že samo po sebi precej zanimiv dogodek. Prvi Thor je bil kompetenten film v času, ko je Marvel polagal svoje temelje. Drugi Thor je bil film, ki bi ga Marvel najraje zbrisal iz svojega življenjepisa. Thor: Ragnarok pa je kot tretji del popolnoma prenovil lik in po katastrofalnem drugem delu ni bilo druge možnosti kot vzpon po lestvici kakovosti. Čeprav zelo gledljiv film, je svoje najljubše trenutke zamenjal za šale, ki niso padale in če bi nekoliko pohodil zavoro pri tem aspektu, bi lahko bil Ragnarok čisto pri vrhu filmov MCU. Zdaj pa je tu četrti Thor oziroma Thor: Ljubezen in grom, ki je nekakšna mešanica Gospoda Beana, kričečih koz, norčevanja iz svoje kvalitete in mojstrskega Christiana Bala. Kako jim je to uspelo?
Prvih nekaj minut filma je jasen pokazatelj nadaljevanja filmske izkušnje, ki je Thor: Ljubezen in grom. Predstavitev Gorra, lika Christiana Bala, ki je bil velik razlog za navdušenje pred filmom. In nikakor ne razočara, saj je Bale pač Bale, četudi v takem filmu. Sledi Korgova naracija Thorove zgodbe, ki temeljne dogodke lika (smrt prijateljev, brata, mame itd.), preoblikuje v šalo. Potem pa nastopi sam Thor, ki je v tem trenutku daleč najbolj neumen človek v Marvelovih filmih. Preprosto zabit, a dovolj nedolžen v svoji preprostosti, da se nam včasih zasmili. Vsekakor Chris Hemsworth uživa v igranju tega lika, o tem ni dvoma. Podobno preobrazbo je doživel Jack Sparrow, ki je v toku filmov prešel v tepca. Enako je s Thorom, ki vsake toliko pokaže nekaj resnosti, da je še bolj jasna odločitev režiserja/studia o spremembi lika v butca in posledično doda k nelogičnosti le te.
Thor: Ljubezen in grom pade pod težo nasičenih šal
Film je prenasičen s šalami, ki niso smešne ali pa so že po nekaj minutah v celoti izžete svojega humorja. Še kako gre verjeti besedam Chrisa Hemswortha, da gre za film, ki ga je posnel sedemletni otrok. Resne trenutke zaključi s šalo namesto, da bi pustil igralcem, da ustvarijo svoj konec prizora. Povzdigovanje ene stvari ne sme priti s poniževanjem druge, kar je konstanta tega filma. Zevs (Russell Crowe) in ostali bogovi so šala. Varuhi Galaksije so očitno slabiči, Thor pa egoist, saj je kljub stagniranju, a najverjetneje nazadovanju svojega karakterja, še vedno nekako vreden svojega kladiva. Kontinuiteta Marvela se vztrajno ruši z vsakim novim filmom, ki že padajo pod težo nejasne vizije. In tu ne govorimo o Marvelu, ki začenja svojo pot in mora stopati dokaj varno, ampak o Marvelu, ki je gigant filmske industrije. Kvantiteta daleč pred kvaliteto in podcenjevanje svojih gledalcev. V tem je začel blesteti studio, ki je svoje filme lastnoročno ustvaril v parodijo njih samih.
Thor: Ljubezen in grom je bleda slika samega sebe
Je Thor: Ljubezen in grom vreden ogleda? Mogoče. Zgodba filma ne pelje nikamor oziroma pripelje kvečjemu približno 358 stopinj naokoli. Zlikovec z daleč največjim potencialom, kar ga bo Marvel kadar koli imel, bo hitro pozabljen, ker ga ne znajo uporabiti. Nekaj prizorov, ki so narejeni in izpeljani kvalitetno, je preprosto premalo za obstoj odličnega okusa zaradi nesmiselnosti preostalega filma. Chris Hemsworth in Natalie Portman sta OK, a bi lahko bila veliko več, če ne bi bila oba polna klišejev in referenc na stereotipe o superjunakih.
Taika Waititi je oživel lik Thora v Ragnaroku, zdaj pa je storil to, da je ta videti bolj kot posrečena šala. Prekosil je samega sebe, a le če govorimo o številu šal, ki niso smešne in nesmiselnosti zgodbe. Razumevanje lika je nekaj, razumevanje svojih gledalcev pa nekaj povsem drugega. A če je to najslabši film novozelandskega režiserja, potem sem prvi, ki to tudi podpiše. Če je bil njihov cilj ustvariti enega najslabših Marvelovih filmov, ki po vrhu vsega ne vodi nikamor, potem jim je uspelo. Marvel si koplje jamo v katero jo je še bolj poglobil Thor: Ljubezen in grom, a ker je to Marvel, imajo najverjetneje nek načrt. Zdaj ni viden, ampak čez dvajset filmov bo vse imelo svojo vlogo. Žal pa si ni vredno zapomniti vsake filler epizode, kar ta film tudi je. Je simptom tega, kar v tem trenutku počne Marvel in tudi nekaj prekrasnih trenutkov ni dovolj za neizkoristek potenciala, ki ga je imel film.
Urednik portala Student.si
